Dejstvo je, da v Tel Avivu res živijo vsi ti ljudje, tukaj je res zelo pisano, ni pa vse ravno tako lepo kot bi to želeli prikazati Izraelci. Vendar nimam namena govoriti o vseh vrstah diskiminacije med Judi samimi ali diskriminaciji do Arabcev in homoseksualcev (pred nekaj meseci je neznanec vstopil v dnevni center za homoseksualno mladino in streljal, umrla je 16-letna punca in fant, star manj kot 30). Ta teden sem na poti domov videla prizor, ki je krasno orisal situacijo v tem pisanem Tel Avivu. Žal nisem mogla takoj fotografirati, pa naj opišem, kako je zgledalo:
Pločniki v Tel Avivu so relativno široki, brez težav lahko po njih hodi tudi več ljudi vzporedno (ne tako kot pri nas). Ko sem tako hodila domov, mi pridejo nasproti trije možje (kako pravljično). Na levi strani je hodil zblazneli brezdomec, oblečen v umazano in strgano bundo (pri 35°C), v eni roki je imel kebab, ki ga je bog ve kje izprosil, v drugi pa pločevinko kokakole. Na ves glas je kričal stvari v ruščini, ukrajinščini ali kakšnem podobnem jeziku in pri tem tako krilil z rokami, da je kokakola špricala povsod okrog. Ob njem (v sredini) je hodil ortodoksni Jud – tisti tapravi, oblečen v črnino, z velikim črnim klobukom pa dolgo belo brado in kodri. V roki je imel žepno verzijo Biblije, v katero je nepremično bolščal in pri tem zelo na glas molil ter kimal z glavo. Prepričana sem, da mu je bilo neprijetno in je želel čimprej vstran, pa ne zaradi zmešanega brezdomca, temveč zaradi možakarja (?) na desni strani. Tam je namreč hodil/a transvestit, ampak tak taprav, kot jih v Sloveniji podnevi ponavadi ne vidimo. Mišičast moški z dolgimi lasmi, make-upom in šminko, sončnimi očali, v oprijetem topu in mini krilu z visokimi petkami. V rokah je imel vsaj pet vrečk z oblačili, ki jih je nosil kot da bi hodil po Peti aveniji v New Yorku, pri tem pa se je preko bluetooth slušalke zelo glasno pogovarjal z nekom o včerajšnji zabavi (Izraelci so zmerom precej glasni).
Trije moški torej, ki ne bi mogli biti bolj drugačni drug od drugega, z ramo ob rami hodijo skupaj po ulici v Tel Avivu. Res je, živijo v istem mestu, hodijo po istem pločniku, včasih celo istočasno, ampak drug drugega prezirajo in če se le da, ignorirajo. Vsi govorijo drug mimo drugega, nihče ne posluša in ne poskuša razumeti. Skupnega imajo samo nekaj: vsi so na svoj način zmešani.
Druga plat mavričnega Tel Aviva se kaže v četrti, kjer živim, najbolje kar v osnovni šoli, ki stoji nasproti mojega stanovanja. V to šolo namreč še ni stopila judovska noga. No prav, učitelji so judje, ampak verjetno tisti, ki jim na pedagoški ni šlo najbolje. Ker živim v gastarbeiterski četrti (južni del mesta), hodijo v to šolo gastarbeiterski otroci. Veliko temnopoltih, ki so prišli s trebuhom za kruhom iz Slonokoščene obale, Malija, Nigerije, veliko beguncev iz Sudana, po drugi strani pa veliko Azijcev, predvsem Filipincev, ki jih v Izraelu izkoriščajo kot negovalce starejših občanov. Precej je tudi ljudi iz Južne Amerike, tu pa tam pa se najde tudi kaka zelo revna ruska družina (v Izraelu je več kot milijon Rusov, vendar imajo državljanstvo in ponavadi stanujejo v boljših četrtih). V tej šoli pridejo skupaj otroci vseh teh pisanih narodnosti, vseh teh različnih navad in verstev. In na koncu se morajo nekako učiti pa tudi sporazumevati in družiti. Prav res zabavno je gledati dva Afričana pa Mehičana in tri fantke iz Filipinov kako se med igro košarke v hebrejščini prepirajo o tem ali so to bili koraki ali ne.
Ne vem, kdo je zmagal, prav gotovo pa vem, da so se imeli fino. In prav tukaj, v tem umazanem in zanemarjenem predelu Tel Aviva, se skriva tista prava pisanost, ti otroci, pritepenčki iz vseh koncev in krajev, se v jeziku, ki jim je vsem tuj, najboljše razumejo. Ja, pisanost Tel Aviva se pač kaže v vseh barvah revščine.
Špela
Bravo špela! čudovito napisano!
ReplyDelete