European Voluntary Service

This is Pekarna's blog for EVS volunteers. Pekarna is a sending and hosting/receiving organisation for EVS volunteers and their volunteers (send and hosted ones) will keep you up to date about their work.

Evropska prostovoljska služba

Pekarna Magdalenske mreže Maribor te vabi, da se tudi ti pridružiš množici prostovljcev/-k Evropske prostovoljne službe (EVS) in odpotuješ v organizacijo po svoji izbiri v drugo državo EU. Smo pošiljajoča in gostiteljska organizacija EVS, ki mladim od 17. in do 30. leta za obdobje največ enega leta uredi vse podrobnosti za brezskrbno in povsem brezplačno delovanje v tujini.
Evropska prostovoljna služba je del programa ERASMUS + Mladi v akciji.

Za bolj podrobne informacije nas lahko kontaktiraš na: evs@pekarna.org



Monday, 9 September 2013

Prvi vtisi o Waldmössingenu


Tako, po neverjetno napornih 14 urah z vlakom (bilo mi je tako slabo, da sem mislila, da vožnje ne bom preživela) je minil prvi teden, odkar sem prišla v Waldmössingen, in živci (in želodec) so se dovolj pomirili, da lahko razmislim o svojih prvih vtisih.
Trenutno se še privajam, vsak dan je toliko novih informacij, da sploh ne vem, kako jih naj 'popredalčkam'. Čez teden sem se imela čisto fino – zaposlovalo me je toliko stvari, da nisem imela časa razmišljati o čemerkoli drugem – ampak zdaj čez vikend, ko sem imela prosto … Mislim, da me že daje domotožje, in res nisem pričakovala, da se bo začelo tako hitro.
Sicer me pa najbolj zaposluje nemščina. Čeprav je moje znanje v najboljšem primeru osnovno, gre brez večjih težav, tudi razumem jih čisto v redu – ko seveda govorijo 'hoch Deutch'. Ko vlečejo po svoje, je neverjetno, da jih sploh kdo razume – čisto nič ni podobno nemščini! Tretji teden v septembru začnem z jezikovnim tečajem, imela ga bom dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih. Baje bomo veliko hodili na izlete po Nemčiji in celo v Švico – tako mi je vsaj povedala Antra, ki je prav tako prostovoljka tukaj. No, moram reči, da so mi taki tečaji zelo všeč! ;)
Sicer pa sva z Antro cimri. Prihaja iz Latvije in je tukaj že sedem mesecev, tako da mi je v veliko pomoč. Imava svoje stanovanje v zgornjem nadstropju doma za ljudi s posebnimi potrebami in odkrito rečeno – tako 'fancy' stanovanja nisem pričakovala: vsaka ima svojo sobo, tu je še kuhinja, dnevna soba z jedilnico, terasa, prostor za sušenje in likanje, kopalnica in WC. Gospod Lippold (koordinator celotnega projekta) je sam rekel, da je to najboljše stanovanje, ki ga lahko nudijo prostovoljcem.
Organizacija, ki me gosti, se imenuje 'Lebenshilfe im Kreis Rottweil' in je socialna organizacija, ki tukaj v Waldmössingenu prizadetim odraslim nudi dvoje: bivanje z vso ustrezno podporo v domu Antonie-Maurer-Haus (tukaj stanujeva tudi midve z Antro) in poklicno izobraževanje oz. zaposlitev v industriji; 200 metrov od doma je firma oz. 'Werkstatt', kjer izdelujejo/ ločujejo/ reciklirajo raznovrstne industrijske materiale za druga podjetja.

Jaz naj bi pomagala tako v eni od bivalnih enot kot tudi v delavnici. Prva dva tedna spremljam Antro v delavnico, da se malo privadim, nato pa bom verjetno začela v domu. Kaj natančno me čaka tam, še ne vem, bom pa verjetno hitro ugotovila.V delavnici pa je super! Sva v skupini, ki jo vodi Theo (Grk v Nemčiji J), vzdušje je sproščeno in čas hitro mine.  Nasploh so vsi prijazni in odprti – dokaz za to: že prvi dan sem si našla plesalca! ;) V oktobru začnem s tečajem discofoxa: eden od zaposlenih v firmi se je z ženo prijavil na tečaj, pa je njo očitno vsekalo v križu, tako da je potreboval zamenjavo. Je vprašal, če je katera za, pa sem rekla, da ni problema!Za konec pa še nekaj o okolici: Waldmössingen je pravzaprav majhna vas na podeželju, ki se lahko pohvali s kar velikim parkom domačih in divjih živali ter ostanki rimskega tabora – to je pa poleg neštetih sprehajalnih in kolesarskih poti, ki se vijejo med polji, tudi vse. V petek sva bili z Antro v bližnjem Schrambergu, slikovitem manjšem mestu, ki je ugnezdeno v dolini in obdano z gozdovi. 
Upam, da mi bo vreme v septembru in oktobru toliko naklonjeno, da bom lahko začela z raziskovanjem Schwarzwalda, ki je jeseni baje prečudovit. V okolici je tudi nekaj dobrih termalnih kopališč, tako da bo tudi za hladne zimske dni poskrbljeno.

Maruša Tadenc, EVS prostovoljka v Waldmössingenu

Thursday, 27 June 2013

Hvalospev EVSu iz gledišča osebnostne rasti



            Ko sem se pred letom ali dvema uspela oddaljiti od patetiziranja nad lastno neaktivnostjo in brezciljnostjo v življenju, sem se naenkrat zavedala, da tavanje vstran od karierizma, nekam v neznano, ne pesti samo mene, ampak večji del moje generacije. V skoraj 26. veku lahko stalno zaposlene ali z jasnim življenjskim ciljem opredeljene kolegice in kolege, preštejem na prste ene roke. Mogoče se družim z drugačnimi, nenormalnimi, bluzerji in zabušanti, lenuhi in dekadentneži.
             Mogoče je tega mnenja dolgo bila tudi moja mama. Tekom številnih jutranjih avtocestnih pogovorov, ko sem ji na njeni redni vsakodnevni delovni trasi občasno delala družbo s svojo študijsko potjo, se je njeno mnenje počasi začelo mehčati. Najprej je sodila mojo nezainteresiranost in izgubljenost ter me skušala spraviti na realna tla. Tja, kjer mi bo tekla delovna doba in kjer bom nekoč dobivala pokojnino[1].
            S časom se je iz mene izpirala krivda lenobe, iz nje pa sodba le – te. Družno sva ugotovili, da živimo v svetu, ki ne prinaša varnosti, kjer je hkrati preveč in premalo možnosti, ki ni jasen, ki ni smiseln. Da mi diploma, do katere sem se privlekla s poslednjimi močmi študijske volje in predvsem(!) zaradi občutka dolžnosti do staršev, ne bo zagotovila brezskrbnega življenja z redno plačo, stanovanjem, tv, avtom in tako naprej. Ti časi so preteklost, mogoče so realnost naših staršev. Tako kot si jih jaz predstavljam, v primeru, če so sploh kdaj obstajali.
            Sreča pa je nanesla, da si takšnega življenja ne želim. S tem notranjim vzgibom sem se skoraj dokončno sprijaznila prav to leto, ko prostovoljim. Imam čas za razmišljanje, ugotavljanje, za preizkušanje in eksperimentiranje, za pridobivanje moči in predajanje lastni šibkosti. Ugotovila sem, kaj želim in česa nočem početi. Čisto konkretno – nočem se ukvarjati s svetlobnim tehniciranjem v teatru ali na koncertnih prizoriščih, kot sem tako dolgo bila prepričana. Me ne veseli. Želim si gojiti in nabirati lastno hrano, se ukvarjati s pisanjem in glasbo. Nočem živeti v mestu, med asfaltom in smetmi, ampak med vodo in drevjem. Ne želim se predajati zgolj lastnim problemom, ampak razmišljati o tem, kaj svet in ljudi okoli mene osrečuje in jim to dati.
            Mogoče do vseh teh ugotovitev sploh ne bi prišla v zavetju poznanega okolja, med ljudmi, ki jih dojemam kot samoumevne in z razbijanjem misli o pridobivanju finančnih sredstev za stanovanje in hrano, ali v primeru najhujše možnosti, ob visenju na „mamini dojki“. Še dva meseca in bo moje leto prostovoljstva končano, vrata v „realni svet“ pa široko odprta. Skoznje prav gotovo ne bom stopila rada. Najverjetneje se bom, z veliko strahu in poguma, bila primorana potisniti skoznje. Ah, dramatiziranje.
            Kakorkoli, za zaključek se samovoljno odločam, da je največja možnost, ki jo projekt EVS svojemu udeležencu ali svoji udeleženki ponuja, ta, da omenjeni, oziroma omenjena na zelo nežen način spozna, da se je tekom let razvil/razvila v odgovorno osebo, ki lahko svet okoli sebe spreminja in neguje, brez da bi ob tem pozabil/pozabila na uresničevanje svojih lastnih sanj želj in hrepenenj. (V življenju ne bom bogata, bom pa srečna – to mi je povedala (ali zaželela?) moja mama)

Nežka Struc, EVS prostovoljka na Stanici, na Slovaškem



[1]   To misel sedaj posplošujem. V svojem jedru je bila bolj kompleksna in spremenljiva. Lastni materi na tem mestu nočem delati krivice s polaganjem napačnih besed v usta, zato omenjam, da je tok misli malenkostno prirejen za boljši pretok besedila. Sicer pa si zapomnimo in slišimo običajno to, kar hočemo, a ne?

Več fotografij je dosegljivih tukaj.

Wednesday, 3 April 2013

Predstavitev EVS projekta »Luuq.it«, Braga, Portugalska


Ljudje smo po naravi radovedni in vsakodnevno iščemo dogajanje v naši okolici. Smo pa tudi socialna bitja in zato neprestano težimo k stiku s sočlovekom. To iskanje nas žene naprej na poti našega odkrivanja sveta. Čeprav čutimo tendenco po združevanju v skupine, je vsak po svoje edinstven. 
Prav iz te edinstvenosti vsakega posameznika izhaja moj projekt. Živimo v svetu, kjer se informacije vseh oblik tvorijo z izjemno hitrostjo, količina pa se povečuje eksponentno. Zato smo v zadnjem času priča poskusom gigantov kot so Google in Facebook prav tako pa tudi manjših startupov, ki skušajo te informacije spraviti v red. 
Rešitev, ki smo jo poimenovali »Luuq.it«, se prav tako ukvarja s tem problemom, le da na področju kulturnih in nočnih dogodkov.

Problem? 
Kot sem že omenil v uvodu, se iz dneva v dan soočamo z eksponentno rastjo podatkov. Dogaja se, da klasični iskalniki in aplikacije več ne zadostujejo za učinkovito iskanje podatkov. Gre za izgubo v informacijskem toku in da imamo, kot pri termodinamiki fizičnih strojev, veliko večji »input« kot »output«. Ogromno informacij ne doseže vseh potencialnih uporabnikov, ki bi bili zainteresirani. Podoben problem sem opazil tudi pri kulturnih in nočnih dogodkih. Strani za dogodke so ponavadi rigidne in nepregledne, ponujajo neskončne sezname dogodkov, hkrati pa so večkrat težko dosegljive predvsem turistom, ki se že tako ali tako težko znajdejo. Po drugi strani obvestila o dogodkih dobivamo tudi preko izbranih socialnih omrežij, vendar ti v veliki večini ne ustrezajo našim interesom, sporočajo pa nam le dogodke v naši socialni sferi, zato so recimo v tujini popolnoma nekoristni. 
Če se sedaj preusmerimo na težave na projekte kot so Evropska prestolnica kulture in Evropska prestolnica mladih – dejstvo je, da so mesta vsaj navzven razmeroma nepovezana, čeprav si delijo enak naziv. Vsako mesto tudi skuša razviti svojo lastno aplikacijo, ki bi obiskovalcem omogočila lažje iskanje dogodkov, ki jih ponujajo, vendar se večkrat zgodi, da je razvoj neuspešen (npr. v Bragi), hkrati pa imajo te aplikacije rok trajanja in ponavadi zamrejo po koncu projekta. Vse skupaj mestom povzroča nepotrebne stroške, hkrati pa je takšen pristop iz stališča UX zelo neprijazen, saj si morajo uporabniki v tej poplavi aplikacij nalagati dodatne.

Rešitev! 
Kot odgovor na zgoraj opisane probleme predlagam združitev nekaterih funkcij že obstoječih strani in postavitev novega standarda za iskanje dogajanja, ki je na tekočem s prihajajočim valom Web 3.0
»Luuq.it« je personaliziran iskalnik dogodkov. Uporabniku na podlagi njegovih interesov ponuja izključno dogodke, ki so v skladu z njegovim zanimanjem oz. okusom. Na drugi strani 
pa organizatorjem ponuja možnost, da svoje dogodke bolj efektivno oglašujejo, saj jim ni potrebno pridobiti velike baze uporabnikov. 
Personalizacija uporabnikove izkušnje se bo začela z uvozom podatkov iz Facebooka, kjer jih bomo s pomočjo portalov kot so Last.fm in IMDB pretvorili v ustrezne značke (tags) in tako bomo dobili osnovni profil uporabnika. Pri uporabnikih iPhonov je možnost pridobivanja podatkov tudi v iTunes, kjer lahko zelo efektivno ustvarimo profil. Po začetnem vnosu podatkov bo platforma delovala popolnoma avtomatizirano. Uporabnik bo namreč z izkazovanjem zanimanja za določene tipe dogodkov (s klikom na gumb Attend) platformi konstantno sporočal svoje interese. Sistem bo s pomočjo algoritma ustrezno obtežil posamezne značke (tags), ki jih bo primerjal z značkami dogodkov v bazi. Na podlagi tega bo algoritem izračunal zanimanje posameznika za določen dogodek ter mu ga predlagal. Tukaj je potrebno izpostaviti, da bo uporabnik ves čas imel pregled in kontrolo nad osnovnimi parametri, na podlagi katerih mu platforma predlaga dogodke. 
»Luuq.it« se od konkurenčnih izdelkov razlikuje predvsem v tem, da od organizatorjev dogodkov ne zahteva velike baze uporabnikov (kot recimo na Facebooku), uporabnikom pa ponuja spletno izkušnjo brez vsiljivih povabil, mailov ali sporočil. Predstavlja korak naprej v komunikaciji in ponuja boljšo izkušnjo kot pri relativno zastarelih portalih za dogodke. 
Uporabniki bodo prav tako imeli možnost komentiranja pred, med in po samem dogodku. Vzpodbujali jih bomo k konstruktivnim kritikam, kar bo pripomoglo pri odpiranju novih linij komuniciranja med organizatorji in obiskovalci. Organizatorji bodo lahko na podlagi mnenj izboljšali svojo ponudbo in s tem pridobili več zadovoljnih obiskovalcev. Tudi potencialni obiskovalci, ki se še niso odločili za obisk posameznega dogodka, bodo lahko predhodno preverili kakšen je »vibe« trenutno na tem dogodku. 
Vse to bo pozitivno vpivalo na mestni kulturni utrip, saj bodo uporabniki s svojim neposrednim odzivom vključeni v oblikovanje dogodkov, ki so jim pisani na kožo.

Strategija vstopa na trg 
V začetku si želimo predvsem sodelovanja z mesti, ki nosijo naslov EPK in EPM, saj premorejo odlično promocijsko infrastrukturo, s katero bi učinkovito pridobili uporabnike. Mislim, da bi šlo za sinergijo, saj bi »Luuq.it« omogočal iskanje dogodkov v mestu in bi znižal stroške oglaševanja, mesto pa bi poskrbelo za uporabnike. Seveda bi bila v beta fazi aplikacija na voljo brezplačno, medtem pa bi raziskali možne poslovne modele. Če se projekt obnese v manjših mestih, se lahko preusmerimo tudi na večja evropska mesta.

Ekipa in resursi 
Ker gre za projekt, ki ga je potrebno dolgoročno razvijati in posodabljati sem se odločil sestaviti ekipo programerjev in ekonomistov. Priložnost za to sem videl na Startup Weekend Braga, kamor sem se z veliko treme tudi odpravil. Ideja je naletela na dober odziv, kar je pripomoglo k temu, da sem sestavil kompletno ekipo, s katero skušamo ta projekt realizirati. 
Od CEJ Braga in EPM Maribor pričakujem predvsem podporo pri promociji, pomoč pri sodelovanju drugih mest in mreženju.

Zaključek 
»Luuq.it« je torej mobilna aplikacija, ki bo s svojim prihodom omogočila uporabnikom, da bolj učinkovito raziskujejo mesta, spoznavajo ljudi s podobnimi interesi in s svojim inputom vplivajo na podobo kulturnega dogajanja. 
Za organizatorje predstavlja odlično promocijsko in analitično orodje, s katerim lahko izboljšajo svojo ponudbo. 
»Luuq.it« bo tudi pomagal oživeti stara mestna jedra, kulturo bo skozi tehnologijo približal mladim in bo nasplošno pripomogel k mestnemu utripu.


Mario Berger, EVS prostovoljec v Bragi, Portugalska 

Braga, 2.4.2013 

Tuesday, 5 February 2013

Utrinki, vtisi iz Brage, Portugalska



O EVS-u sem razmišljala že od pomladi, a zamudila roke za prijavo in se sprijaznila s tem, da letos pač ne bo šlo. Potem sem sredi avgusta dobila informacijo o projektu na Portugalskem, ki se začne čez dva tedna, se odločila, da se prijavim in upala na najboljše. Slišalo se je zanimivo – delali naj bi v organizaciji Evropske prestolnice mladih. Dvajset prostovoljcev iz štirih različnih držav, zdelo se je, da bo ogromno dogajanja. Pa novo okolje, nova kultura, nove izkušnje...
V sredini septembra smo tako prispeli v Brago, ki je tretje največje mesto Portugalske. Štirje prostovoljci iz Slovenije - Lea, Mario, Mojca in jaz smo se znašli pred hotelom, ki bo naš začasni dom, dokler nam ne uredijo hiše. Grki še niso prispeli, Belgijci in Italijani pa so bili na usposabljanju v Lizboni. Ob prihodu smo tako dobili nekaj prostih dni, ki smo jih izkoristili predvsem za druženje in raziskovanje našega novega doma.
 Braga je simpatično mestece; v bistvu kar precej podobno Mariboru, le nekoliko bolj posejano s cerkvami in vrtovi. Spomnim se prvih dni, ko smo se spraševali, če bomo kdaj sposobni razumeti jezik in v restavraciji naročali naključne stvari. Na začetku se je vse zdelo tako tuje; skoraj oddaljeno, ampak prijetno na svoj način.
Nekaj dni kasneje smo bili na kupu prostovoljci vseh štirih držav. Toliko različnih oseb, a vsi s podobnimi cilji. Sprašuješ se s kom se boš spoprijateljil, bo lahko takšna masa ljudi v nekem trenutku delovala? Danes vem, da se da, čeprav ni vedno enostavno, ampak vsi delimo isto izkušnjo. Smešno, da so nas verjetno na začetku najbolj povezale frustracije povezane z organizacijo.
Prišli smo polni pričakovanj in motivacije za delo, a organizacija ni bila pripravljena na dvajset ljudi. Saj so se trudili, a razočaranja so se začela vrstiti. Nismo imeli dela, tedenskega plana, včasih so nas poklicali in rekli, da moramo čez pol ure biti v pisarni, ker bomo po mestu delili prospekte za prihajajoče dogodke in mi smo spet godrnjali. Edina stalnica v tistem trenutku je bil tečaj portugalskega jezika, a naša učiteljica ni govorila angleščine, kar je stvar seveda otežilo. Če povem, da smo okrog božiča – ljudje stari od devetnajst do trideset risali in pisali pisma Božičku, je verjetno precej jasno, kako je vse skupaj delovalo. Pa smo imeli sestanke, kjer so vedno znova obljubljali, da se bodo stvari spremenile in iskali nove izgovore. V nekem trenutku smo imeli dovolj; brezdelje nam je v tistem trenutku že res začelo najedati, zato smo se jasno in glasni pritožili. Tokrat veliko bolj resno kot na tistih sestankih prej.
Ena izmed glavnih težav je bilo dejstvo, da po dveh mesecih v Bragi še vedno nismo imeli doma. Življenje v hotelu se morda sliši pravljično, a je daleč od tega. To ni tvoj osebni prostor; ne moreš si skuhati kave, ne moreš si pripraviti kosila, nikoli ne moreš zares razpakirati stvari, ker obstaja možnost, da se boš čez nekaj dni preselil v kak drug hotel. Bilo je veliko čakanja. Pa to v bistvu niti ni bilo grozno. Naporno je bilo, da so nam vsak teden znova rekli, da se naslednji teden gotovo selimo v hišo. In potem naslednji teden spet. Siti smo bili lažnega upanja in posledično izgubili zaupanje v organizacijo.
Novembra smo se končno vselili v hišo; a tudi hiša ni bila to kar so nam obljubljali. Verjetno se sliši, kot da smo neskončno razvajeni, a tuširanje z ledeno vodo ni najbolj prijetno. Sploh, če v sobi edini vir toplote predstavlja majhen kalorifer. Tukaj so bili potem še konstantni izpadi elektrike, internet, ki dela strašno počasi, kar je posebej moteče za tiste, ki so za svoje osebne projekte odvisni od računalnika. No, danes – dva meseca kasneje, imamo neskončno zalogo vroče vode. Komično je dejstvo, da v začetku le te ni bilo, ker niso pravilno nastavili grelnikov, ampak na Portugalskem se navadiš tega, da vse deluje počasi ali kot pravijo oni ˝com calma!˝
Zdaj pa k bolj pozitivnim stvarem. Tudi, če se zdi, da nismo počeli prav veliko, to ni povsem res. Udeleževali smo se raznih seminarjev, delali za rdeči križ, o prostovoljstvu predavali na srednjih šolah, sodelovali pri različnih projektih, bili ˝igralci˝ v kratkih filmih, bili na usposabljanju v Lizboni, videli ogromno različnih dogodkov in delali na osebnih projektih.
Če za brezdelje krivim izključno organizacijo, jim delam krivico. Naša naloga tukaj je, da delamo na svojih projektih, ki bi naj nadaljevali projekt Evropska prestolnica mladih, zdaj ko se je ta tukaj uradno končal in se preselil v Maribor. Vsak izmed nas naj bi naj ustvaril projekt, ki bo nekaj doprinesel dogajanju v mestu, hkrati pa razvijal naše sposobnosti in nam pomagal pri nabiranju izkušenj. Dejstvo je, da veliko prostovoljcev že od začetka točno ve kaj želijo početi in do zdaj niso tavali v tako razkošnem brezdelju kot nekateri izmed nas. Projekti so zelo raznoliki; od raziskav, delavnic za otroke s posebnimi potrebami, razvijanju mobilne aplikacije,  projektov povezanih z modo, plesom, fotografijo, religijo, ekologijo, alternativno kulturo Brage… V kratkem bosta Mario in Lea napisala več o svojem delu tukaj, jaz bom pa na kratko opisala projekt, ki ga izvajamo z Mojco in grško prostovoljko Mario.
Vse skupaj se je začelo kot šala, saj smo imele zasnovo za naše individualne projekte, a se dlje od zasnove nismo premaknile. V mestu pogosto vidiš študente oblečen v črne plašče in klobuke, ki so nas precej zabavali. Na začetku se nam niti sanjalo ni kaj počnejo, sčasoma pa smo ugotovili, da gre za t.i. – Tune. Glasbene skupine, ki nadaljujejo tradicijo, ki se je začela že v 13. stoletju. Na zabavah smo jim pogosto jemali klobuke z glav in se nasploh zabavali ob tem, da se ti v tem mestu včasih zazdi, da si na snemanju novega Harry Potterja. Kasneje smo se nekoliko bolj poglobile v samo strukturo in delovanje teh skupin in si rekle: ˝Zakaj pa ne bi posnele dokumentarca o njih?˝
Pa smo začele in ugotovile, da je včasih bolje začeti kasneje s stvarjo, ki te res zanima in veseli, kot pa butati z glavo skozi zid. Dokumentarec bo sestavljen iz intervjujev; predvsem pa se bomo osredotočile na posnetke iz terena. Prvi izlet je za nami in prav takrat smo ugotovile, da si bolj primernega projekta za nas ne bi mogle izbrati. Deset ur vožnje, ki jo vsako minuto spremljajo glasba, prav posebna pravila in kompleksno delovanje znotraj skupine, pospremljeno s preizkusi za nove člane, iniciacijskimi obredi in veliko dobre volje, ki ustvarijo enkratno vzdušje. Dobra stran tega projekta je gotovo tudi to, da bomo na ta način z njimi potovale po Portugalski, se udeležile raznih glasbenih festivalov in koncertov in imele ogromno dela.
Čeprav naš EVS projekt ni to, kar smo v začetku pričakovali, je izkušnja, ki je ne bi zamenjala. Znajdeš se v mnogih različnih situacijah, spoznaš ogromno ljudi in nabiraš izkušnje, tudi če se ti včasih zdi, da se ne dogaja prav veliko. Če hočeš, imaš delo. Če čakaš, da bo kaj padlo z neba, boš tukaj najverjetneje dobil dež (Braga je namreč najbolj deževno mesto na Portugalskem). Že zdaj vem, da bo maja težko zapustiti prostor, ki je postal naš dom.

Toliko za enkrat, v naslednjem prispevku pa malo več o življenju na Portugalskem.







Jerica Lorenci