European Voluntary Service

This is Pekarna's blog for EVS volunteers. Pekarna is a sending and hosting/receiving organisation for EVS volunteers and their volunteers (send and hosted ones) will keep you up to date about their work.

Evropska prostovoljska služba

Pekarna Magdalenske mreže Maribor te vabi, da se tudi ti pridružiš množici prostovljcev/-k Evropske prostovoljne službe (EVS) in odpotuješ v organizacijo po svoji izbiri v drugo državo EU. Smo pošiljajoča in gostiteljska organizacija EVS, ki mladim od 17. in do 30. leta za obdobje največ enega leta uredi vse podrobnosti za brezskrbno in povsem brezplačno delovanje v tujini.
Evropska prostovoljna služba je del programa ERASMUS + Mladi v akciji.

Za bolj podrobne informacije nas lahko kontaktiraš na: evs@pekarna.org



Thursday 27 June 2013

Hvalospev EVSu iz gledišča osebnostne rasti



            Ko sem se pred letom ali dvema uspela oddaljiti od patetiziranja nad lastno neaktivnostjo in brezciljnostjo v življenju, sem se naenkrat zavedala, da tavanje vstran od karierizma, nekam v neznano, ne pesti samo mene, ampak večji del moje generacije. V skoraj 26. veku lahko stalno zaposlene ali z jasnim življenjskim ciljem opredeljene kolegice in kolege, preštejem na prste ene roke. Mogoče se družim z drugačnimi, nenormalnimi, bluzerji in zabušanti, lenuhi in dekadentneži.
             Mogoče je tega mnenja dolgo bila tudi moja mama. Tekom številnih jutranjih avtocestnih pogovorov, ko sem ji na njeni redni vsakodnevni delovni trasi občasno delala družbo s svojo študijsko potjo, se je njeno mnenje počasi začelo mehčati. Najprej je sodila mojo nezainteresiranost in izgubljenost ter me skušala spraviti na realna tla. Tja, kjer mi bo tekla delovna doba in kjer bom nekoč dobivala pokojnino[1].
            S časom se je iz mene izpirala krivda lenobe, iz nje pa sodba le – te. Družno sva ugotovili, da živimo v svetu, ki ne prinaša varnosti, kjer je hkrati preveč in premalo možnosti, ki ni jasen, ki ni smiseln. Da mi diploma, do katere sem se privlekla s poslednjimi močmi študijske volje in predvsem(!) zaradi občutka dolžnosti do staršev, ne bo zagotovila brezskrbnega življenja z redno plačo, stanovanjem, tv, avtom in tako naprej. Ti časi so preteklost, mogoče so realnost naših staršev. Tako kot si jih jaz predstavljam, v primeru, če so sploh kdaj obstajali.
            Sreča pa je nanesla, da si takšnega življenja ne želim. S tem notranjim vzgibom sem se skoraj dokončno sprijaznila prav to leto, ko prostovoljim. Imam čas za razmišljanje, ugotavljanje, za preizkušanje in eksperimentiranje, za pridobivanje moči in predajanje lastni šibkosti. Ugotovila sem, kaj želim in česa nočem početi. Čisto konkretno – nočem se ukvarjati s svetlobnim tehniciranjem v teatru ali na koncertnih prizoriščih, kot sem tako dolgo bila prepričana. Me ne veseli. Želim si gojiti in nabirati lastno hrano, se ukvarjati s pisanjem in glasbo. Nočem živeti v mestu, med asfaltom in smetmi, ampak med vodo in drevjem. Ne želim se predajati zgolj lastnim problemom, ampak razmišljati o tem, kaj svet in ljudi okoli mene osrečuje in jim to dati.
            Mogoče do vseh teh ugotovitev sploh ne bi prišla v zavetju poznanega okolja, med ljudmi, ki jih dojemam kot samoumevne in z razbijanjem misli o pridobivanju finančnih sredstev za stanovanje in hrano, ali v primeru najhujše možnosti, ob visenju na „mamini dojki“. Še dva meseca in bo moje leto prostovoljstva končano, vrata v „realni svet“ pa široko odprta. Skoznje prav gotovo ne bom stopila rada. Najverjetneje se bom, z veliko strahu in poguma, bila primorana potisniti skoznje. Ah, dramatiziranje.
            Kakorkoli, za zaključek se samovoljno odločam, da je največja možnost, ki jo projekt EVS svojemu udeležencu ali svoji udeleženki ponuja, ta, da omenjeni, oziroma omenjena na zelo nežen način spozna, da se je tekom let razvil/razvila v odgovorno osebo, ki lahko svet okoli sebe spreminja in neguje, brez da bi ob tem pozabil/pozabila na uresničevanje svojih lastnih sanj želj in hrepenenj. (V življenju ne bom bogata, bom pa srečna – to mi je povedala (ali zaželela?) moja mama)

Nežka Struc, EVS prostovoljka na Stanici, na Slovaškem



[1]   To misel sedaj posplošujem. V svojem jedru je bila bolj kompleksna in spremenljiva. Lastni materi na tem mestu nočem delati krivice s polaganjem napačnih besed v usta, zato omenjam, da je tok misli malenkostno prirejen za boljši pretok besedila. Sicer pa si zapomnimo in slišimo običajno to, kar hočemo, a ne?

Več fotografij je dosegljivih tukaj.