Predstavitev EVS projekta »Luuq.it«, Braga, Portugalska

Ljudje smo po naravi radovedni in vsakodnevno iščemo dogajanje v naši okolici. Smo pa tudi socialna bitja in zato neprestano težimo k stiku s sočlovekom. To iskanje nas žene naprej na poti našega odkrivanja sveta. Čeprav čutimo tendenco po združevanju v skupine, je vsak po svoje edinstven. 

Prav iz te edinstvenosti vsakega posameznika izhaja moj projekt. Živimo v svetu, kjer se informacije vseh oblik tvorijo z izjemno hitrostjo, količina pa se povečuje eksponentno. Zato smo v zadnjem času priča poskusom gigantov kot so Google in Facebook prav tako pa tudi manjših startupov, ki skušajo te informacije spraviti v red. 

Rešitev, ki smo jo poimenovali »Luuq.it«, se prav tako ukvarja s tem problemom, le da na področju kulturnih in nočnih dogodkov.

Problem? 

Kot sem že omenil v uvodu, se iz dneva v dan soočamo z eksponentno rastjo podatkov. Dogaja se, da klasični iskalniki in aplikacije več ne zadostujejo za učinkovito iskanje podatkov. Gre za izgubo v informacijskem toku in da imamo, kot pri termodinamiki fizičnih strojev, veliko večji »input« kot »output«. Ogromno informacij ne doseže vseh potencialnih uporabnikov, ki bi bili zainteresirani. Podoben problem sem opazil tudi pri kulturnih in nočnih dogodkih. Strani za dogodke so ponavadi rigidne in nepregledne, ponujajo neskončne sezname dogodkov, hkrati pa so večkrat težko dosegljive predvsem turistom, ki se že tako ali tako težko znajdejo. Po drugi strani obvestila o dogodkih dobivamo tudi preko izbranih socialnih omrežij, vendar ti v veliki večini ne ustrezajo našim interesom, sporočajo pa nam le dogodke v naši socialni sferi, zato so recimo v tujini popolnoma nekoristni. 

Če se sedaj preusmerimo na težave na projekte kot so Evropska prestolnica kulture in Evropska prestolnica mladih – dejstvo je, da so mesta vsaj navzven razmeroma nepovezana, čeprav si delijo enak naziv. Vsako mesto tudi skuša razviti svojo lastno aplikacijo, ki bi obiskovalcem omogočila lažje iskanje dogodkov, ki jih ponujajo, vendar se večkrat zgodi, da je razvoj neuspešen (npr. v Bragi), hkrati pa imajo te aplikacije rok trajanja in ponavadi zamrejo po koncu projekta. Vse skupaj mestom povzroča nepotrebne stroške, hkrati pa je takšen pristop iz stališča UX zelo neprijazen, saj si morajo uporabniki v tej poplavi aplikacij nalagati dodatne.

Rešitev! 

Kot odgovor na zgoraj opisane probleme predlagam združitev nekaterih funkcij že obstoječih strani in postavitev novega standarda za iskanje dogajanja, ki je na tekočem s prihajajočim valom Web 3.0. 

»Luuq.it« je personaliziran iskalnik dogodkov. Uporabniku na podlagi njegovih interesov ponuja izključno dogodke, ki so v skladu z njegovim zanimanjem oz. okusom. Na drugi strani 

pa organizatorjem ponuja možnost, da svoje dogodke bolj efektivno oglašujejo, saj jim ni potrebno pridobiti velike baze uporabnikov. 

Personalizacija uporabnikove izkušnje se bo začela z uvozom podatkov iz Facebooka, kjer jih bomo s pomočjo portalov kot so Last.fm in IMDB pretvorili v ustrezne značke (tags) in tako bomo dobili osnovni profil uporabnika. Pri uporabnikih iPhonov je možnost pridobivanja podatkov tudi v iTunes, kjer lahko zelo efektivno ustvarimo profil. Po začetnem vnosu podatkov bo platforma delovala popolnoma avtomatizirano. Uporabnik bo namreč z izkazovanjem zanimanja za določene tipe dogodkov (s klikom na gumb Attend) platformi konstantno sporočal svoje interese. Sistem bo s pomočjo algoritma ustrezno obtežil posamezne značke (tags), ki jih bo primerjal z značkami dogodkov v bazi. Na podlagi tega bo algoritem izračunal zanimanje posameznika za določen dogodek ter mu ga predlagal. Tukaj je potrebno izpostaviti, da bo uporabnik ves čas imel pregled in kontrolo nad osnovnimi parametri, na podlagi katerih mu platforma predlaga dogodke. 

»Luuq.it« se od konkurenčnih izdelkov razlikuje predvsem v tem, da od organizatorjev dogodkov ne zahteva velike baze uporabnikov (kot recimo na Facebooku), uporabnikom pa ponuja spletno izkušnjo brez vsiljivih povabil, mailov ali sporočil. Predstavlja korak naprej v komunikaciji in ponuja boljšo izkušnjo kot pri relativno zastarelih portalih za dogodke. 

Uporabniki bodo prav tako imeli možnost komentiranja pred, med in po samem dogodku. Vzpodbujali jih bomo k konstruktivnim kritikam, kar bo pripomoglo pri odpiranju novih linij komuniciranja med organizatorji in obiskovalci. Organizatorji bodo lahko na podlagi mnenj izboljšali svojo ponudbo in s tem pridobili več zadovoljnih obiskovalcev. Tudi potencialni obiskovalci, ki se še niso odločili za obisk posameznega dogodka, bodo lahko predhodno preverili kakšen je »vibe« trenutno na tem dogodku. 

Vse to bo pozitivno vpivalo na mestni kulturni utrip, saj bodo uporabniki s svojim neposrednim odzivom vključeni v oblikovanje dogodkov, ki so jim pisani na kožo.

Strategija vstopa na trg 

V začetku si želimo predvsem sodelovanja z mesti, ki nosijo naslov EPK in EPM, saj premorejo odlično promocijsko infrastrukturo, s katero bi učinkovito pridobili uporabnike. Mislim, da bi šlo za sinergijo, saj bi »Luuq.it« omogočal iskanje dogodkov v mestu in bi znižal stroške oglaševanja, mesto pa bi poskrbelo za uporabnike. Seveda bi bila v beta fazi aplikacija na voljo brezplačno, medtem pa bi raziskali možne poslovne modele. Če se projekt obnese v manjših mestih, se lahko preusmerimo tudi na večja evropska mesta.

Ekipa in resursi 

Ker gre za projekt, ki ga je potrebno dolgoročno razvijati in posodabljati sem se odločil sestaviti ekipo programerjev in ekonomistov. Priložnost za to sem videl na Startup Weekend Braga, kamor sem se z veliko treme tudi odpravil. Ideja je naletela na dober odziv, kar je pripomoglo k temu, da sem sestavil kompletno ekipo, s katero skušamo ta projekt realizirati. 

Od CEJ Braga in EPM Maribor pričakujem predvsem podporo pri promociji, pomoč pri sodelovanju drugih mest in mreženju.

Zaključek 

»Luuq.it« je torej mobilna aplikacija, ki bo s svojim prihodom omogočila uporabnikom, da bolj učinkovito raziskujejo mesta, spoznavajo ljudi s podobnimi interesi in s svojim inputom vplivajo na podobo kulturnega dogajanja. 

Za organizatorje predstavlja odlično promocijsko in analitično orodje, s katerim lahko izboljšajo svojo ponudbo. 

»Luuq.it« bo tudi pomagal oživeti stara mestna jedra, kulturo bo skozi tehnologijo približal mladim in bo nasplošno pripomogel k mestnemu utripu.

Mario Berger, EVS prostovoljec v Bragi, Portugalska 

Braga, 2.4.2013 

Utrinki, vtisi iz Brage, Portugalska

O EVS-u sem razmišljala že od pomladi, a zamudila roke za prijavo in se sprijaznila s tem, da letos pač ne bo šlo. Potem sem sredi avgusta dobila informacijo o projektu na Portugalskem, ki se začne čez dva tedna, se odločila, da se prijavim in upala na najboljše. Slišalo se je zanimivo – delali naj bi v organizaciji Evropske prestolnice mladih. Dvajset prostovoljcev iz štirih različnih držav, zdelo se je, da bo ogromno dogajanja. Pa novo okolje, nova kultura, nove izkušnje...

V sredini septembra smo tako prispeli v Brago, ki je tretje največje mesto Portugalske. Štirje prostovoljci iz Slovenije - Lea, Mario, Mojca in jaz smo se znašli pred hotelom, ki bo naš začasni dom, dokler nam ne uredijo hiše. Grki še niso prispeli, Belgijci in Italijani pa so bili na usposabljanju v Lizboni. Ob prihodu smo tako dobili nekaj prostih dni, ki smo jih izkoristili predvsem za druženje in raziskovanje našega novega doma.

 Braga je simpatično mestece; v bistvu kar precej podobno Mariboru, le nekoliko bolj posejano s cerkvami in vrtovi. Spomnim se prvih dni, ko smo se spraševali, če bomo kdaj sposobni razumeti jezik in v restavraciji naročali naključne stvari. Na začetku se je vse zdelo tako tuje; skoraj oddaljeno, ampak prijetno na svoj način.

Nekaj dni kasneje smo bili na kupu prostovoljci vseh štirih držav. Toliko različnih oseb, a vsi s podobnimi cilji. Sprašuješ se s kom se boš spoprijateljil, bo lahko takšna masa ljudi v nekem trenutku delovala? Danes vem, da se da, čeprav ni vedno enostavno, ampak vsi delimo isto izkušnjo. Smešno, da so nas verjetno na začetku najbolj povezale frustracije povezane z organizacijo.

Prišli smo polni pričakovanj in motivacije za delo, a organizacija ni bila pripravljena na dvajset ljudi. Saj so se trudili, a razočaranja so se začela vrstiti. Nismo imeli dela, tedenskega plana, včasih so nas poklicali in rekli, da moramo čez pol ure biti v pisarni, ker bomo po mestu delili prospekte za prihajajoče dogodke in mi smo spet godrnjali. Edina stalnica v tistem trenutku je bil tečaj portugalskega jezika, a naša učiteljica ni govorila angleščine, kar je stvar seveda otežilo. Če povem, da smo okrog božiča – ljudje stari od devetnajst do trideset risali in pisali pisma Božičku, je verjetno precej jasno, kako je vse skupaj delovalo. Pa smo imeli sestanke, kjer so vedno znova obljubljali, da se bodo stvari spremenile in iskali nove izgovore. V nekem trenutku smo imeli dovolj; brezdelje nam je v tistem trenutku že res začelo najedati, zato smo se jasno in glasni pritožili. Tokrat veliko bolj resno kot na tistih sestankih prej.

Ena izmed glavnih težav je bilo dejstvo, da po dveh mesecih v Bragi še vedno nismo imeli doma. Življenje v hotelu se morda sliši pravljično, a je daleč od tega. To ni tvoj osebni prostor; ne moreš si skuhati kave, ne moreš si pripraviti kosila, nikoli ne moreš zares razpakirati stvari, ker obstaja možnost, da se boš čez nekaj dni preselil v kak drug hotel. Bilo je veliko čakanja. Pa to v bistvu niti ni bilo grozno. Naporno je bilo, da so nam vsak teden znova rekli, da se naslednji teden gotovo selimo v hišo. In potem naslednji teden spet. Siti smo bili lažnega upanja in posledično izgubili zaupanje v organizacijo.

Novembra smo se končno vselili v hišo; a tudi hiša ni bila to kar so nam obljubljali. Verjetno se sliši, kot da smo neskončno razvajeni, a tuširanje z ledeno vodo ni najbolj prijetno. Sploh, če v sobi edini vir toplote predstavlja majhen kalorifer. Tukaj so bili potem še konstantni izpadi elektrike, internet, ki dela strašno počasi, kar je posebej moteče za tiste, ki so za svoje osebne projekte odvisni od računalnika. No, danes – dva meseca kasneje, imamo neskončno zalogo vroče vode. Komično je dejstvo, da v začetku le te ni bilo, ker niso pravilno nastavili grelnikov, ampak na Portugalskem se navadiš tega, da vse deluje počasi ali kot pravijo oni ˝com calma!˝

Zdaj pa k bolj pozitivnim stvarem. Tudi, če se zdi, da nismo počeli prav veliko, to ni povsem res. Udeleževali smo se raznih seminarjev, delali za rdeči križ, o prostovoljstvu predavali na srednjih šolah, sodelovali pri različnih projektih, bili ˝igralci˝ v kratkih filmih, bili na usposabljanju v Lizboni, videli ogromno različnih dogodkov in delali na osebnih projektih.

Če za brezdelje krivim izključno organizacijo, jim delam krivico. Naša naloga tukaj je, da delamo na svojih projektih, ki bi naj nadaljevali projekt Evropska prestolnica mladih, zdaj ko se je ta tukaj uradno končal in se preselil v Maribor. Vsak izmed nas naj bi naj ustvaril projekt, ki bo nekaj doprinesel dogajanju v mestu, hkrati pa razvijal naše sposobnosti in nam pomagal pri nabiranju izkušenj. Dejstvo je, da veliko prostovoljcev že od začetka točno ve kaj želijo početi in do zdaj niso tavali v tako razkošnem brezdelju kot nekateri izmed nas. Projekti so zelo raznoliki; od raziskav, delavnic za otroke s posebnimi potrebami, razvijanju mobilne aplikacije,  projektov povezanih z modo, plesom, fotografijo, religijo, ekologijo, alternativno kulturo Brage… V kratkem bosta Mario in Lea napisala več o svojem delu tukaj, jaz bom pa na kratko opisala projekt, ki ga izvajamo z Mojco in grško prostovoljko Mario.

Vse skupaj se je začelo kot šala, saj smo imele zasnovo za naše individualne projekte, a se dlje od zasnove nismo premaknile. V mestu pogosto vidiš študente oblečen v črne plašče in klobuke, ki so nas precej zabavali. Na začetku se nam niti sanjalo ni kaj počnejo, sčasoma pa smo ugotovili, da gre za t.i. – Tune. Glasbene skupine, ki nadaljujejo tradicijo, ki se je začela že v 13. stoletju. Na zabavah smo jim pogosto jemali klobuke z glav in se nasploh zabavali ob tem, da se ti v tem mestu včasih zazdi, da si na snemanju novega Harry Potterja. Kasneje smo se nekoliko bolj poglobile v samo strukturo in delovanje teh skupin in si rekle: ˝Zakaj pa ne bi posnele dokumentarca o njih?˝

Pa smo začele in ugotovile, da je včasih bolje začeti kasneje s stvarjo, ki te res zanima in veseli, kot pa butati z glavo skozi zid. Dokumentarec bo sestavljen iz intervjujev; predvsem pa se bomo osredotočile na posnetke iz terena. Prvi izlet je za nami in prav takrat smo ugotovile, da si bolj primernega projekta za nas ne bi mogle izbrati. Deset ur vožnje, ki jo vsako minuto spremljajo glasba, prav posebna pravila in kompleksno delovanje znotraj skupine, pospremljeno s preizkusi za nove člane, iniciacijskimi obredi in veliko dobre volje, ki ustvarijo enkratno vzdušje. Dobra stran tega projekta je gotovo tudi to, da bomo na ta način z njimi potovale po Portugalski, se udeležile raznih glasbenih festivalov in koncertov in imele ogromno dela.

Čeprav naš EVS projekt ni to, kar smo v začetku pričakovali, je izkušnja, ki je ne bi zamenjala. Znajdeš se v mnogih različnih situacijah, spoznaš ogromno ljudi in nabiraš izkušnje, tudi če se ti včasih zdi, da se ne dogaja prav veliko. Če hočeš, imaš delo. Če čakaš, da bo kaj padlo z neba, boš tukaj najverjetneje dobil dež (Braga je namreč najbolj deževno mesto na Portugalskem). Že zdaj vem, da bo maja težko zapustiti prostor, ki je postal naš dom.

Toliko za enkrat, v naslednjem prispevku pa malo več o življenju na Portugalskem.

Jerica Lorenci

Veganska nedelja (Stanica, Slovaška)

Rada kuham veganske zadeve. Dopuščajo možnost improvizacije in eksperimentiranja, kombiniranja, barvitosti in podobnega. Na takšen način sem najprej začela kuhati zase, potem za sostanovalce in kasneje za člane bendov, ki so v Gustafu imeli koncerte. Nazadnje so se stvari iztekle tako, da sem na Stanici prevzela prirejanje mesečne Veganske nedelje.

Še preden sem odrinila na EVS prostovoljenje na Stanico, sem vedela, da bom tam nadaljevala organiziranje Veganskih nedelj, projekta, ki ga je letos s pomočjo lokalnih žilinskih entuziastov začela Nataša Prelog, pretekla stanična EVS prostovoljka. „Poslanstvo“ veganske kuharije se je po mariborski prostovoljski strani tako zgolj preneslo, brez hujšega zaustavljanja,  premišljevanja in težkega prvotnega zagona. 

Dogodek je tako rekoč že bil uveljavljen, med obiskovalci pa znan in priljubljen. Za njegovo nadaljnje prirejanje je bila potrebna zgolj ena oseba, ki bo projekt koordinirala in komunicirala med staničnimi in zunanjimi sodelavci ter obiskovalci.Z Jakubom, ki je z Natašo začel z Veganskimi nedeljami, sva kmalu po mojem prihodu izbrala datum in temo dogodka (solate in namazi – piknik pozdrav odhajajočemu poletju). Naredila sem plakate, jih razobesila po mestu, dogodek pa smo objavili še na internetu. Ljudje so prišli. Nekateri med njimi so prinesli še svoje veganske stvore. Obedovali smo zunaj ob prijetni glasbi ter jedli in jedli, vse dokler ni zašlo sonce. Na koncu je ostalo veliko hrane, denarnih prispevkov pa smo zbrali ravno toliko, da smo z njimi lahko pokrili stroške nakupa surovin za hrano.

Drugo, oktobrsko Vegansko nedeljo smo okronali s sezonsko zelenjavo in sadjem – buče, jabolka, zelje itd. Načeloma je potekala podobno kot prva. Tretja, s pekočimi jedmi, nas čaka konec tega tedna. Hujših presenečenj tudi tokrat ne pričakujem, a človek pač nikoli ne ve, kaj ga čaka. Tako se bo nadaljevalo iz meseca v mesec, vsakič v nedeljo in vsakič z drugo temo.

Nekje vmes se nama je z Jakubom pridružila še Eva. Sporazumno smo se odločili, da je naš cilj samofinanciranje projekta, brez zunanje finančne podpore Stanice. Sama menim, da potrebujemo še en cilj, saj nam manjka še vsebine. Pridigarska moraliziranja v dobrobit veganstva pri tem odpadejo. Kaj nam je torej storiti? Imamo dobro hrano, a pojedina brez dodatnega ovoja, smisla in namena nikakor ne more biti dovolj. Sprva je bilo pomembno zgolj nadaljevanje projekta, sedaj, ko kolesje teče, pa je pomembna kreativnost. Zaenkrat poti razvoja še ne vidim, a ne dvomim v to, da se česa ne bomo domislili. Nedvomno nečesa zabavnega in ne duha morečega.

Nežka Struc, EVS prostovoljka na Stanici 

Foto: Natália Zajačiková

Hello from Belgium :)))

It's time for an update :))

Last time I forgot to mention that I also volunteer for another organization here in Belgium called VFG (Vereniging van personen met een handicap or organization for people with a handicap). I went with a group from VFG on a sea trip around Belgium and Netherlands. It was quite a ride for me because I got pretty seasick.

Nevertheless, I survived :)). We also had some live music (one of the workers from VFG played on an instrument). It is a great experience and I will definitely do it again.

OK, back to my EVS work. From the 31st of October until 4th of November YFU offered free culture games to different organizations. Me, a Belgian student (Kira) and a co-worker went to these organizations. I went with, to mainly see how students, who usually carry out these games, do it. It was quite interesting and I learned a lot from Kira. After a couple of games, it was time for me to try it! I was nervous at first (especially since it was in Dutch), but with some help of my co-worker it went pretty great :)). Next games are for winter holidays, but I won't be in Belgium because I'm going home for a visit.

This was on a trip to Antwerp :)))

After my visit at home, I have Dutch exams! I like Dutch so far and I'm trying to talk as much Dutch as I can.

Around the end of January we have a mid-training for EVS. It will be nice to see ALL the EVS volunteers again.

Oh, last week I also met a famous Belgian chef! His name is Roger van Damme. He signed his book for me :))

Until next time :))

Petra

EVS in Maribor

Hello everybody, this is the first time I write on this blog. So I may introduce myself first. I’m Katrin from Germany and I’m EVS volunteer in Pekarna. I’m often asked, why I’ve decided on going here… why Maribor… why Slovenia? There is a simple answer: Why not? Slovenia is so diverse in terms of culture and landscape. Maribor is transforming from an industrial city into a city of culture and will be the European Capital of Culture in 2012. Almost every day you have the chance to visit concerts, performances, film-screenings and exhibitions. In short: Maribor is small, but a city with lots of charm.

Two months ago I arrived in Maribor and spent three weeks in the new hostel of Pekarna before moving to a shared accommodation which is situated in the north of the city. But thanks to Maribjke  I can reach the city centre and Pekarna in just a couple of minutes, where I, among other things, work on the programme Guest Room Maribor: Artists from all over the world and from every imaginable artistic field have the opportunity to stay in Maribor for one month, to use the workspaces of the city and to present their works to the public. We are hosting the artists, bring them in contact with other artists, show them around the city and support them in preparing their presentations.

Pekarna is also a member of TEH – Trans Europe Halles, a network of independent cultural centres. Thanks to that I could go to Bordeaux last week, where the second annual meeting of the network took place. It was really great meeting all these creative people from all over Europe. Merci beaucoup TEH and TNT!!

More news next time,
Katrin