Prejšnji teden sta bila naokoli že dva meseca,
odkar sem začela moj Evs projekt v Grazu, tako da se že res spodobi napisati
par besed o moji sladko-sladko-grenki izkušnji tukaj.
Stanujem zelo blizu centra mesta, v četrti
Gries, kjer je najbolj prodajan prehranski produkt kebab, tretja najpogosteje
slišana beseda na ulici pa jebemti. Imam stanovanje s sončno teraso, dvema
prijaznima sostanovalkama (ena od njiju je tudi edina Avstrijka v naši
večstanovanjski hiši – vseeno smo strpni do nje:) ter ogromno sobo, ki jo delim
z eno veliko in eno srednje veliko sobno rastlino. Še vedno mi ostane dovolj
prostora, da lahko delam jogo tudi, kadar je razmetana, kar je zelo pomembno. V
vseh pogledih je pravzaprav moj bivalni prostor ena od stvari, s katerimi sem tu
najbolj zadovoljna. Le pet minut sem oddaljena od tekaške poti ob Muri, ki je
vso noč osvetljena, prikupnega parka, kjer imajo posebno ogrado za pse, da se
lahko igrajo, ogrodja za raztezne vaje za tekače in druge rekreativce in nešteto
klopi, ki jih ob nedeljah zasedejo martinčkarji. Druga najbolj všečna stvar.
Lahko še zapišem, da je Gradec super mesto, kjer se vedno kaj dogaja, ampak ker
sama nikoli nisem sodila med tiste, ki se v Mariboru pritožujejo, kako se nič
ne dogaja, to verjetno nima kake posebne teže.
Moje delo tukaj naj bi bilo razdeljeno na dva
dela; mladinsko delo v mladinskem centru, kamor prihajajo otroci in mladi z
migracijskim ozadjem in delo na projektu priprave razstave življenjskih zgodb
kurdskih migrantov ob 50. obletnici začetkov priseljevanja Kurdov v Gradec.
Realno pa mladinsko delo pomeni predvsem pečenje pic s kečapom in majonezo,
posojanje Psp igric in skrbeti, da ostane mladinski center približno cel. Za
kaj več bi že moral kdo ob zaposlenih verjeti, da je s temi mladimi mogoče kaj
početi. Ali da so mogoče zmožni preseči okvirje, v katere jih zapira družba, da
ima kar najmanj skrbi in težav z njimi. Ampak ne. Zato lahko skorajda mirne
vesti zapišem, da tam ne delamo nič. V kulturnem centru pa je projekt, pri
katerem naj bi sodelovala, v neki vmesni fazi, ko so ostale predvsem stvari, za
katere ne morem poskrbeti – na primer dogovori, pogodbe, sponzorji in podobno.
Tako da občasno pomagam pri organiziranju turško-nemške knjižnice, kjer dajem
štampiljke v knjige, občasno pa ne delam nič. Zato sem v dogovarjanju, da bi se
poskusila prestaviti v kakšno drugo organizacijo, kar pa ni tako preprosto, ker
mora biti le-ta akreditirana kot gostujoča Evs organizacija in mora imeti
prosto mesto. Kar že zdaj vem, da nikakor ne bo lahko. Še vedno pa mi ostaja
možnost, da preprosto zabušavam do konca leta.
Ostali Evs prostovoljci in prostovoljke
prihajajo večinoma iz treh držav: Portugalske, Španije in Italije. Stari smo
med 24 in 30 leti in vsi smo tu iz enakega razloga: ker lažje preživiš kot prostovoljec
v tujini, kot pa brezposelni doma. In nihče se v resnici ne namerava vrniti v
svojo domovino. Tako da o kakšni posebni motivaciji za prostovoljsko delo ne
bom pisala. Ker je blef.
Življenje v Gradcu je pravzaprav lepo v nekem
zelo normalnem smislu. Avstrija je pač država, kjer kriza ostaja bolj kot ne
pri besedah. Najlepše zame pa je vseeno, da sem oddaljena od doma le uro in
dvajset minut. Sem in tja se večinoma vozim z ljudmi, ki se dnevno vozijo v
Avstrijo na delo. Potem sem mičkeno vesela, da četudi delam zastonj, vsaj ne
plačujem dvojnih davkov.
Zapisala Urška Ženko
No comments:
Post a Comment