Prvi vtisi o Waldmössingenu

Tako, po neverjetno napornih 14 urah z vlakom (bilo mi je tako slabo, da sem mislila, da vožnje ne bom preživela) je minil prvi teden, odkar sem prišla v Waldmössingen, in živci (in želodec) so se dovolj pomirili, da lahko razmislim o svojih prvih vtisih.

Trenutno se še privajam, vsak dan je toliko novih informacij, da sploh ne vem, kako jih naj 'popredalčkam'. Čez teden sem se imela čisto fino – zaposlovalo me je toliko stvari, da nisem imela časa razmišljati o čemerkoli drugem – ampak zdaj čez vikend, ko sem imela prosto … Mislim, da me že daje domotožje, in res nisem pričakovala, da se bo začelo tako hitro.

Sicer me pa najbolj zaposluje nemščina. Čeprav je moje znanje v najboljšem primeru osnovno, gre brez večjih težav, tudi razumem jih čisto v redu – ko seveda govorijo 'hoch Deutch'. Ko vlečejo po svoje, je neverjetno, da jih sploh kdo razume – čisto nič ni podobno nemščini! Tretji teden v septembru začnem z jezikovnim tečajem, imela ga bom dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih. Baje bomo veliko hodili na izlete po Nemčiji in celo v Švico – tako mi je vsaj povedala Antra, ki je prav tako prostovoljka tukaj. No, moram reči, da so mi taki tečaji zelo všeč! ;)

Sicer pa sva z Antro cimri. Prihaja iz Latvije in je tukaj že sedem mesecev, tako da mi je v veliko pomoč. Imava svoje stanovanje v zgornjem nadstropju doma za ljudi s posebnimi potrebami in odkrito rečeno – tako 'fancy' stanovanja nisem pričakovala: vsaka ima svojo sobo, tu je še kuhinja, dnevna soba z jedilnico, terasa, prostor za sušenje in likanje, kopalnica in WC. Gospod Lippold (koordinator celotnega projekta) je sam rekel, da je to najboljše stanovanje, ki ga lahko nudijo prostovoljcem.

Organizacija, ki me gosti, se imenuje 'Lebenshilfe im Kreis Rottweil' in je socialna organizacija, ki tukaj v Waldmössingenu prizadetim odraslim nudi dvoje: bivanje z vso ustrezno podporo v domu Antonie-Maurer-Haus (tukaj stanujeva tudi midve z Antro) in poklicno izobraževanje oz. zaposlitev v industriji; 200 metrov od doma je firma oz. 'Werkstatt', kjer izdelujejo/ ločujejo/ reciklirajo raznovrstne industrijske materiale za druga podjetja.

Jaz naj bi pomagala tako v eni od bivalnih enot kot tudi v delavnici. Prva dva tedna spremljam Antro v delavnico, da se malo privadim, nato pa bom verjetno začela v domu. Kaj natančno me čaka tam, še ne vem, bom pa verjetno hitro ugotovila.V delavnici pa je super! Sva v skupini, ki jo vodi Theo (Grk v Nemčiji J), vzdušje je sproščeno in čas hitro mine.  Nasploh so vsi prijazni in odprti – dokaz za to: že prvi dan sem si našla plesalca! ;) V oktobru začnem s tečajem discofoxa: eden od zaposlenih v firmi se je z ženo prijavil na tečaj, pa je njo očitno vsekalo v križu, tako da je potreboval zamenjavo. Je vprašal, če je katera za, pa sem rekla, da ni problema!Za konec pa še nekaj o okolici: Waldmössingen je pravzaprav majhna vas na podeželju, ki se lahko pohvali s kar velikim parkom domačih in divjih živali ter ostanki rimskega tabora – to je pa poleg neštetih sprehajalnih in kolesarskih poti, ki se vijejo med polji, tudi vse. V petek sva bili z Antro v bližnjem Schrambergu, slikovitem manjšem mestu, ki je ugnezdeno v dolini in obdano z gozdovi. 

Upam, da mi bo vreme v septembru in oktobru toliko naklonjeno, da bom lahko začela z raziskovanjem Schwarzwalda, ki je jeseni baje prečudovit. V okolici je tudi nekaj dobrih termalnih kopališč, tako da bo tudi za hladne zimske dni poskrbljeno.

Maruša Tadenc, EVS prostovoljka v Waldmössingenu