EVS-avantura Urške Ženko!

Prejšnji teden sta bila naokoli že dva meseca, odkar sem začela moj Evs projekt v Grazu, tako da se že res spodobi napisati par besed o moji sladko-sladko-grenki izkušnji tukaj.

Stanujem zelo blizu centra mesta, v četrti Gries, kjer je najbolj prodajan prehranski produkt kebab, tretja najpogosteje slišana beseda na ulici pa jebemti. Imam stanovanje s sončno teraso, dvema prijaznima sostanovalkama (ena od njiju je tudi edina Avstrijka v naši večstanovanjski hiši – vseeno smo strpni do nje:) ter ogromno sobo, ki jo delim z eno veliko in eno srednje veliko sobno rastlino. Še vedno mi ostane dovolj prostora, da lahko delam jogo tudi, kadar je razmetana, kar je zelo pomembno. V vseh pogledih je pravzaprav moj bivalni prostor ena od stvari, s katerimi sem tu najbolj zadovoljna. Le pet minut sem oddaljena od tekaške poti ob Muri, ki je vso noč osvetljena, prikupnega parka, kjer imajo posebno ogrado za pse, da se lahko igrajo, ogrodja za raztezne vaje za tekače in druge rekreativce in nešteto klopi, ki jih ob nedeljah zasedejo martinčkarji. Druga najbolj všečna stvar. Lahko še zapišem, da je Gradec super mesto, kjer se vedno kaj dogaja, ampak ker sama nikoli nisem sodila med tiste, ki se v Mariboru pritožujejo, kako se nič ne dogaja, to verjetno nima kake posebne teže.

Moje delo tukaj naj bi bilo razdeljeno na dva dela; mladinsko delo v mladinskem centru, kamor prihajajo otroci in mladi z migracijskim ozadjem in delo na projektu priprave razstave življenjskih zgodb kurdskih migrantov ob 50. obletnici začetkov priseljevanja Kurdov v Gradec. Realno pa mladinsko delo pomeni predvsem pečenje pic s kečapom in majonezo, posojanje Psp igric in skrbeti, da ostane mladinski center približno cel. Za kaj več bi že moral kdo ob zaposlenih verjeti, da je s temi mladimi mogoče kaj početi. Ali da so mogoče zmožni preseči okvirje, v katere jih zapira družba, da ima kar najmanj skrbi in težav z njimi. Ampak ne. Zato lahko skorajda mirne vesti zapišem, da tam ne delamo nič. V kulturnem centru pa je projekt, pri katerem naj bi sodelovala, v neki vmesni fazi, ko so ostale predvsem stvari, za katere ne morem poskrbeti – na primer dogovori, pogodbe, sponzorji in podobno. Tako da občasno pomagam pri organiziranju turško-nemške knjižnice, kjer dajem štampiljke v knjige, občasno pa ne delam nič. Zato sem v dogovarjanju, da bi se poskusila prestaviti v kakšno drugo organizacijo, kar pa ni tako preprosto, ker mora biti le-ta akreditirana kot gostujoča Evs organizacija in mora imeti prosto mesto. Kar že zdaj vem, da nikakor ne bo lahko. Še vedno pa mi ostaja možnost, da preprosto zabušavam do konca leta.

Ostali Evs prostovoljci in prostovoljke prihajajo večinoma iz treh držav: Portugalske, Španije in Italije. Stari smo med 24 in 30 leti in vsi smo tu iz enakega razloga: ker lažje preživiš kot prostovoljec v tujini, kot pa brezposelni doma. In nihče se v resnici ne namerava vrniti v svojo domovino. Tako da o kakšni posebni motivaciji za prostovoljsko delo ne bom pisala. Ker je blef. 

Življenje v Gradcu je pravzaprav lepo v nekem zelo normalnem smislu. Avstrija je pač država, kjer kriza ostaja bolj kot ne pri besedah. Najlepše zame pa je vseeno, da sem oddaljena od doma le uro in dvajset minut. Sem in tja se večinoma vozim z ljudmi, ki se dnevno vozijo v Avstrijo na delo. Potem sem mičkeno vesela, da četudi delam zastonj, vsaj ne plačujem dvojnih davkov.

Zapisala Urška Ženko

Prvi vtisi o Waldmössingenu

Tako, po neverjetno napornih 14 urah z vlakom (bilo mi je tako slabo, da sem mislila, da vožnje ne bom preživela) je minil prvi teden, odkar sem prišla v Waldmössingen, in živci (in želodec) so se dovolj pomirili, da lahko razmislim o svojih prvih vtisih.

Trenutno se še privajam, vsak dan je toliko novih informacij, da sploh ne vem, kako jih naj 'popredalčkam'. Čez teden sem se imela čisto fino – zaposlovalo me je toliko stvari, da nisem imela časa razmišljati o čemerkoli drugem – ampak zdaj čez vikend, ko sem imela prosto … Mislim, da me že daje domotožje, in res nisem pričakovala, da se bo začelo tako hitro.

Sicer me pa najbolj zaposluje nemščina. Čeprav je moje znanje v najboljšem primeru osnovno, gre brez večjih težav, tudi razumem jih čisto v redu – ko seveda govorijo 'hoch Deutch'. Ko vlečejo po svoje, je neverjetno, da jih sploh kdo razume – čisto nič ni podobno nemščini! Tretji teden v septembru začnem z jezikovnim tečajem, imela ga bom dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih. Baje bomo veliko hodili na izlete po Nemčiji in celo v Švico – tako mi je vsaj povedala Antra, ki je prav tako prostovoljka tukaj. No, moram reči, da so mi taki tečaji zelo všeč! ;)

Sicer pa sva z Antro cimri. Prihaja iz Latvije in je tukaj že sedem mesecev, tako da mi je v veliko pomoč. Imava svoje stanovanje v zgornjem nadstropju doma za ljudi s posebnimi potrebami in odkrito rečeno – tako 'fancy' stanovanja nisem pričakovala: vsaka ima svojo sobo, tu je še kuhinja, dnevna soba z jedilnico, terasa, prostor za sušenje in likanje, kopalnica in WC. Gospod Lippold (koordinator celotnega projekta) je sam rekel, da je to najboljše stanovanje, ki ga lahko nudijo prostovoljcem.

Organizacija, ki me gosti, se imenuje 'Lebenshilfe im Kreis Rottweil' in je socialna organizacija, ki tukaj v Waldmössingenu prizadetim odraslim nudi dvoje: bivanje z vso ustrezno podporo v domu Antonie-Maurer-Haus (tukaj stanujeva tudi midve z Antro) in poklicno izobraževanje oz. zaposlitev v industriji; 200 metrov od doma je firma oz. 'Werkstatt', kjer izdelujejo/ ločujejo/ reciklirajo raznovrstne industrijske materiale za druga podjetja.

Jaz naj bi pomagala tako v eni od bivalnih enot kot tudi v delavnici. Prva dva tedna spremljam Antro v delavnico, da se malo privadim, nato pa bom verjetno začela v domu. Kaj natančno me čaka tam, še ne vem, bom pa verjetno hitro ugotovila.V delavnici pa je super! Sva v skupini, ki jo vodi Theo (Grk v Nemčiji J), vzdušje je sproščeno in čas hitro mine.  Nasploh so vsi prijazni in odprti – dokaz za to: že prvi dan sem si našla plesalca! ;) V oktobru začnem s tečajem discofoxa: eden od zaposlenih v firmi se je z ženo prijavil na tečaj, pa je njo očitno vsekalo v križu, tako da je potreboval zamenjavo. Je vprašal, če je katera za, pa sem rekla, da ni problema!Za konec pa še nekaj o okolici: Waldmössingen je pravzaprav majhna vas na podeželju, ki se lahko pohvali s kar velikim parkom domačih in divjih živali ter ostanki rimskega tabora – to je pa poleg neštetih sprehajalnih in kolesarskih poti, ki se vijejo med polji, tudi vse. V petek sva bili z Antro v bližnjem Schrambergu, slikovitem manjšem mestu, ki je ugnezdeno v dolini in obdano z gozdovi. 

Upam, da mi bo vreme v septembru in oktobru toliko naklonjeno, da bom lahko začela z raziskovanjem Schwarzwalda, ki je jeseni baje prečudovit. V okolici je tudi nekaj dobrih termalnih kopališč, tako da bo tudi za hladne zimske dni poskrbljeno.

Maruša Tadenc, EVS prostovoljka v Waldmössingenu