Jesen, čas sprememb

Jesen, čas sprememb. Vreme se ohlaja, dijaki in študentje začenjajo šolanja, Pekarna Magdalenske mreže pa ponovno začenja s svojimi glavnimi aktivnostmi. Čas je, da se zresnimo – se topleje oblečemo, ponovno prevzamemo več odgovornosti, se pripravimo na trše čase. Ne želim biti mrk – še zmeraj ostaja veliko zabave v tem kar počnem in sprememba scenografije po vročem svetlem poletju je tudi dobrodošla – le vsako leto me to malo utrudi, in tudi letos ni bilo izjema.

Na začetku meseca, se je v vasi blizu Dunaja zgodil projekt, za katerega smo se začeli zanimati poleti – mobilna kuhinja, ki čaka, da jo sestavi navdušena skupina aktivistov. Ta kuhinja, naložena v dva kombija, bi naj pozimi vozila okoli meja ter nudila brezplačno toplo hrano ljudem, ki bežijo in imigrirajo v Evropo, uporabljajoč denar, ki so ga zaslužili s kuhanjem na festivalih in srečanjih aktivistov med poletjem. Sicer je nismo videli dokončane, a izkušnja je bila vseeno zanimiva.

Delo v začetku meseca, po tem, ko smo se ravnokar vrnili, ni bilo zelo razgibano, zato sem namesto tega čas zapolnil v pričakovanju na naš vmesni, polletni trening. Le ta je bil izveden v slikovitem termalnem kompleksu na Dobrni, mestecu blizu Celja. Kot na začetnem treningu je bila to zame prijetna izkušnja, tokrat še bolj kot prvič. Nekatere prostovoljce sem poznal že od prej, aktivnosti in vaje so bile bolj premišljene in utemeljene, dobil sem veliko uporabnih informacij in ker smo vsi že skoraj zaključili z našimi EVS izkušnjami, smo imeli veliko zgodb in občutkov, o katerih smo govorili. Edina slaba stran je bil rahel prehlad, ki sem ga prinesel nazaj, a je bilo celotno doživetje tega več kot vredno.

Pozneje v mesecu se je začel nov projekt – Brezmejni svet! Vsak teden gostimo dvajset in nekaj otrok iz Bosne, Albanije, Kosova in Makedonije, ki se še učijo slovenščine ter jim pri tem pomagamo preko iger in vaj – tako se nekaj naučiva tudi z Ioano! Takšen proces ima svoje težave saj nismo nikakršni strokovnjaki, tako da rešujemo stvari sproti, a ob koncu dneva se čutiš nagrajenega in z otroki se zmeraj bolj razumem.

In kar naenkrat je september mimo in z njim začenjam čutiti približevanje konca mojega obdobja prostovoljstva. Prevladovati začenjajo mešani občutki, nekateri znani, nekateri novi. Seveda čutim nekaj obžalovanja in panike pred iztekom zadnjih minut – kar sem pri sebi tudi pričakoval – a če potegnem črto, me ne moti, da se približuje konec. Še zmeraj pa ostaja nekaj mesecev in nameravam jih (za)napolniti do roba, kot koš jesenskega sadja!

Michal