Sem Lucija in trenutno opravljam evropsko prostovoljno službo (EVS) v Nemčiji, natančneje v dnevnem varstvu zavoda IWO, v katerem večino dneva preživi več kot 200 uporabnikov, torej ljudje z motnjo v telesnem in/ali duševnem razvoju. Za prav ta projekt sem se odločila zaradi želje po nadaljevanju prostovoljnega dela malo drugače ter želje po pridobivanju izkušenj na področju dela z ljudmi, saj sem letos poleti diplomirala na FF v Mariboru iz smeri psihologija. Opazila sem, da tekom samega študija nisem pridobila dovolj praktičnih izkušenj, zato se mi je EVS zdel super priložnost za pridobitev le-teh.
Vsak dan 8 ur preživim v svoji skupini, v kateri je 9 uporabnikov. Naš vsakdanjik poteka tako, da najprej zajtrkujemo. Potem ima vsak od uporabnikov svoje aktivnosti (npr. različne terapije, delavnice). Tisti, ki ostanemo v skupini pa izdelujemo različne izdelke iz papirja, barvamo, rišemo, se pogovarjamo, poslušamo glasbo, sortiramo vijake, sestavljamo puzzle, igramo različne družabne igre, kuhamo, itd.. Potem pojemo kosilo, kateremu sledi kratka pavza. Kasneje nadaljujemo z aktivnostmi. Nekako tako torej poteka teden. Med vikendi se družim z ostalimi prostovoljci (mimogrede – živim s štirimi prostovoljci, ki prihajajo iz Francije, Afrike, Makedonije in Amerike), prav tako si tudi vsako soboto ogledam drugo mesto (npr. Ravensburg, Ulm, München, Friedrichshafen, Freiburg, itd.) Naslednji vikend je na vrsti Stuttgart. J V okviru moje nemške koordinacijske organizacije sem imela priložnost obiskati tudi evropski parlament v Strassbourgu v Franciji. Res super izkušnja.
Pred dvema tednoma sem se udeležila tudi drugega seminarja. Ta je bil organiziran s strani nemške nacionalne agencije in sicer smo teden dni preživeli v majhnem mestu nedaleč stran od Münchna, ki se imenuje Benediktbeuern. Spoznala sem veliko novih prostovoljcev, ki opravljajo svoj EVS v drugih mestih po Nemčiji. Zelo zanimivo je slišati njihove zgodbe, dogodivščine, želje in cilje. V tem tednu smo ob opravljanju različnih zanimivih aktivnosti in delavnic pridobili veliko novih informacij o EVS-u in tudi o življenju in delu v Nemčiji.
Moram priznati, da sem se v komaj treh mesecih naučila že ogromno ter pridobila veliko uporabnega znanja. Samo delo je zame zelo nagrajujoče, saj zdaj, odkar opravljam prostovoljno delo tu, na ljudi v zavodu gledam popolnoma drugače. Pravzaprav sčasoma več ne vidiš njihovih primanjkljajev, ampak vidiš česa vse so pravzaprav sposobni in kako močno željo in tudi voljo imajo po čim bolj normalnem življenju. Samo okolje, uporabniki in drugi zaposleni so zelo pozitivni, medse so me sprejeli zelo lepo in vsak dan z veseljem opravljam svoje prostovoljno delo.
Lucija Polenek
No comments:
Post a Comment