EVS avantura Vol. 4 - Urška Ženko!

Odkar sem se vrnila iz mojega EVS projekta v Avstriji, je minil že skoraj mesec dni. Bolj kot se je moj čas v Gradcu iztekal, bolj je seveda postajalo zabavno, zanimivo, predvsem pa domače. V decembru smo imeli otvoritev razstave na temo sosesk in samoorganiziranja, ki je zelo aktivistično naravnana, zato so tudi vsi sodelujoči umetniki zelo angažirane, kritične in zanimive osebe. Svoje delo so predstavili na simpoziju, ki smo ga priredili dan po otvoritvi in je mimogrede, trajal 5 ur. Še zdaj ne morem verjeti da kljub teden dni trajajočemu pomanjkanju spanja nisem zaspala.

 Dnevi pospravljanja in postavljanja razstav so bili moja najljubša obdobja v Rotorju. To je čas, ko se dela od jutra do večera, pri zadnji razstavi pravzaprav od jutra do jutra, ker smo zadnja dva dni delali po 18 ur dnevno. Bil pa je tudi čas, ko smo skupaj jedli, načrtovali, belili, vrtali luknje v steno, ogromno improvizirali, plezali po lestvah, oknih in omarah v skladišču, stokrat leteli v trgovino in ob treh zjutraj tolažili umetnike, razočarane nad njihovo postavitvijo (to sem v bistvu delala samo jaz, ker nihče drug ni imeli dovolj trdnih živce za njihove muhe). In ko smo postajali dosti bolj prijatelji kot pa le sodelavci.

Zadnji teden v decembru smo zaključili z velikim projektom Future Heritage Collection, ki si ga, glede na količino dela, ki sem ga vložila vanj, malo štejem tudi za svojega. V Gradec je prišla umetnica in profesorica arhitekture v Bostonu Azra Akšamija in predstavila projekt, ki je nadaljevanje njenega Culture Shut Down, s katerim je opozarjala na nevzdržno stanje kulturnih institucij v Sarajevu ter pozvala muzeje in galerije po vsem svetu, da izkažejo solidarnost z njimi. Na okrogli mizi, kjer smo seveda postregli z burekom, je predstavila zbirko predmetov dediščine prihodnosti, ki je nastala jeseni v Sarajevu, nato pa smo skupaj s povabljenimi gosti okrogle mize govorili o odgovornosti vseh, ki delajo na področju arhiviranja in razstavljanja predmetov kulturnega pomena in pri tem presojajo kaj se bo ohranilo kot del našega kulturnega spomina.

Veliko sem se ukvarjala tudi s pripravo projektne dokumentacije za projekte v naslednjem letu in vse do konca le stežka verjela, da se bo vse to dogajalo brez mene …

Logo, koordinacijska organizacija, se je v decembru zelo potrudila in nam organizirala voden sprehod po Gradcu, kjer sem spoznala še nekaj skritih kotičkov (čeprav sem mislila, da sem videla že vse) ter izvedela nekaj več o tistih, mimo katerih sem vedno preveč hitela. Poleg tega so nam organizirali še delavnico izdelovanja torbic in denarnic iz recikliranih materialov. Približno petkrat sem se tudi poslovila od našega koordinatorja Klausa ter oddala svoje končno poročilo v nemščini – to je bil eden ciljev mojega učenja.

Občutek ob vrnitvi domov je nenavaden na ne najbolj prijeten način. Kot bi morala svojega duha stlačiti v veliko premajhen življenjski okvir.

Za konec še nekaj fotk, ki sem jih morala poslati Nacionalni agenciji kot dokaz, da sem res delala vse, kar je opisano v mojem končnem poročilu. Žal ni nobena z Mladi v akciji zastavico, kar je bilo verjetno veliko razočaranje. Birokracija überall.

Predstavitev projekta Culture Shut Down v Muzeju sodobne umetnosti Vojvodine v Novem Sadu, kjer smo se ustavile na poti v Bolgarijo in se udeležile seminarja FACK. 

Otvoritev projekta Steckdosen seminar v Leibnitzu, ki ga je izvajal Künstlerduo Sonda iz Maribora. 

Na otvoritev razstave Teritoriji v mesecu septembru se skupaj z Diano in Pauline, Evs prostovoljkama iz Potrugalske in Belgije, jemo dobrote s kmečke tržnice

Sprehod po adventnem Gradcu, ki ga je organiziral Logo

Urška Ženko