The EVS Girls!

February

The EVS Girls :

Here I am in Slovenia for my European Voluntary Service. I come from the suburb of Paris and i had finished my studies of Plastic Arts. It means that i am a created person who needs experience in art work.

That is why i choose to come to Maribor in Pekarna Magdalenske mreže Maribor association for my European Voluntary Service. Because they have a gallery of art called K18 where they receive international artists.

Pekarna Magdalenske mreže Maribor propose also others missions for volonteers. That is my state of mind when i leave Paris and my family.


Jade, the artist.

I'm also in Slovenia for an European Voluntary Service experience. I'm a french girl ( from Nantes) who like art, culture and cinema. I studied curatoring, to organize exhibitions in art center, museum.

After more reflexions I decided to come to Slovenia to discover a new culture and new country. At Pekarna Magdalenske mreže Maribor to propose my own events and participate at cultural projects as what I studied in France and to have a new experience in a foreign country.

Clem, the curator.

March

Life, etc...

Two months ago, we arrived in Slovenia at Maribor at Pekarna Magdalenske mreže Mariborfor our European Voluntary Service. We taked time to discover Maribor city and all the possibilities to work in INFOPEKA. The team explained us all the workshops and we were invited to discuss with the others volunteers about their projects. We learned to work with the group of Pekarna Dobis Das and started to know the children. We took photos also for Stopinje Mesta during the walk of the churchs. We assisted at our first Pekarna Potopisti during the meeting about Palestina and thanks it was in English !!

We started this week to work at the gallery K18 with a young slovenian artist. We have helped her to install her work and we participated at the openning. And now we stay every two days to make the permanence of the gallery.

We have many ideas for our own projects and we would like to do an exhibition together at K18. But we have to discuss and make clear our ideas. The best would be that we could invite slovenian artists wich could expose with Jade under a same topic, theme.

During one week, we went outside Maribor for 4 days in Bled for the EVS training. We met new people of different nationalities. Thanks to this training we are able to discover news cities: Bled and also Radovlicja.  These are very beautiful and typical. People were so nice with us, because one day, we had to realize a project with local Slovenian and we discussed with them about their customs and we shared humanity. This training encouraged us to develop our exhibiton project with other EVS volunteers, and to work with them.

To be continued... 

or

on http://dobergiirls.blogspot.com/        

EVS-avantura Urške Ženko!

Prejšnji teden sta bila naokoli že dva meseca, odkar sem začela moj Evs projekt v Grazu, tako da se že res spodobi napisati par besed o moji sladko-sladko-grenki izkušnji tukaj.

Stanujem zelo blizu centra mesta, v četrti Gries, kjer je najbolj prodajan prehranski produkt kebab, tretja najpogosteje slišana beseda na ulici pa jebemti. Imam stanovanje s sončno teraso, dvema prijaznima sostanovalkama (ena od njiju je tudi edina Avstrijka v naši večstanovanjski hiši – vseeno smo strpni do nje:) ter ogromno sobo, ki jo delim z eno veliko in eno srednje veliko sobno rastlino. Še vedno mi ostane dovolj prostora, da lahko delam jogo tudi, kadar je razmetana, kar je zelo pomembno. V vseh pogledih je pravzaprav moj bivalni prostor ena od stvari, s katerimi sem tu najbolj zadovoljna. Le pet minut sem oddaljena od tekaške poti ob Muri, ki je vso noč osvetljena, prikupnega parka, kjer imajo posebno ogrado za pse, da se lahko igrajo, ogrodja za raztezne vaje za tekače in druge rekreativce in nešteto klopi, ki jih ob nedeljah zasedejo martinčkarji. Druga najbolj všečna stvar. Lahko še zapišem, da je Gradec super mesto, kjer se vedno kaj dogaja, ampak ker sama nikoli nisem sodila med tiste, ki se v Mariboru pritožujejo, kako se nič ne dogaja, to verjetno nima kake posebne teže.

Moje delo tukaj naj bi bilo razdeljeno na dva dela; mladinsko delo v mladinskem centru, kamor prihajajo otroci in mladi z migracijskim ozadjem in delo na projektu priprave razstave življenjskih zgodb kurdskih migrantov ob 50. obletnici začetkov priseljevanja Kurdov v Gradec. Realno pa mladinsko delo pomeni predvsem pečenje pic s kečapom in majonezo, posojanje Psp igric in skrbeti, da ostane mladinski center približno cel. Za kaj več bi že moral kdo ob zaposlenih verjeti, da je s temi mladimi mogoče kaj početi. Ali da so mogoče zmožni preseči okvirje, v katere jih zapira družba, da ima kar najmanj skrbi in težav z njimi. Ampak ne. Zato lahko skorajda mirne vesti zapišem, da tam ne delamo nič. V kulturnem centru pa je projekt, pri katerem naj bi sodelovala, v neki vmesni fazi, ko so ostale predvsem stvari, za katere ne morem poskrbeti – na primer dogovori, pogodbe, sponzorji in podobno. Tako da občasno pomagam pri organiziranju turško-nemške knjižnice, kjer dajem štampiljke v knjige, občasno pa ne delam nič. Zato sem v dogovarjanju, da bi se poskusila prestaviti v kakšno drugo organizacijo, kar pa ni tako preprosto, ker mora biti le-ta akreditirana kot gostujoča Evs organizacija in mora imeti prosto mesto. Kar že zdaj vem, da nikakor ne bo lahko. Še vedno pa mi ostaja možnost, da preprosto zabušavam do konca leta.

Ostali Evs prostovoljci in prostovoljke prihajajo večinoma iz treh držav: Portugalske, Španije in Italije. Stari smo med 24 in 30 leti in vsi smo tu iz enakega razloga: ker lažje preživiš kot prostovoljec v tujini, kot pa brezposelni doma. In nihče se v resnici ne namerava vrniti v svojo domovino. Tako da o kakšni posebni motivaciji za prostovoljsko delo ne bom pisala. Ker je blef. 

Življenje v Gradcu je pravzaprav lepo v nekem zelo normalnem smislu. Avstrija je pač država, kjer kriza ostaja bolj kot ne pri besedah. Najlepše zame pa je vseeno, da sem oddaljena od doma le uro in dvajset minut. Sem in tja se večinoma vozim z ljudmi, ki se dnevno vozijo v Avstrijo na delo. Potem sem mičkeno vesela, da četudi delam zastonj, vsaj ne plačujem dvojnih davkov.

Zapisala Urška Ženko