Prvi vtisi o Waldmössingenu

Tako, po neverjetno napornih 14 urah z vlakom (bilo mi je tako slabo, da sem mislila, da vožnje ne bom preživela) je minil prvi teden, odkar sem prišla v Waldmössingen, in živci (in želodec) so se dovolj pomirili, da lahko razmislim o svojih prvih vtisih.

Trenutno se še privajam, vsak dan je toliko novih informacij, da sploh ne vem, kako jih naj 'popredalčkam'. Čez teden sem se imela čisto fino – zaposlovalo me je toliko stvari, da nisem imela časa razmišljati o čemerkoli drugem – ampak zdaj čez vikend, ko sem imela prosto … Mislim, da me že daje domotožje, in res nisem pričakovala, da se bo začelo tako hitro.

Sicer me pa najbolj zaposluje nemščina. Čeprav je moje znanje v najboljšem primeru osnovno, gre brez večjih težav, tudi razumem jih čisto v redu – ko seveda govorijo 'hoch Deutch'. Ko vlečejo po svoje, je neverjetno, da jih sploh kdo razume – čisto nič ni podobno nemščini! Tretji teden v septembru začnem z jezikovnim tečajem, imela ga bom dvakrat na teden, ob torkih in četrtkih. Baje bomo veliko hodili na izlete po Nemčiji in celo v Švico – tako mi je vsaj povedala Antra, ki je prav tako prostovoljka tukaj. No, moram reči, da so mi taki tečaji zelo všeč! ;)

Sicer pa sva z Antro cimri. Prihaja iz Latvije in je tukaj že sedem mesecev, tako da mi je v veliko pomoč. Imava svoje stanovanje v zgornjem nadstropju doma za ljudi s posebnimi potrebami in odkrito rečeno – tako 'fancy' stanovanja nisem pričakovala: vsaka ima svojo sobo, tu je še kuhinja, dnevna soba z jedilnico, terasa, prostor za sušenje in likanje, kopalnica in WC. Gospod Lippold (koordinator celotnega projekta) je sam rekel, da je to najboljše stanovanje, ki ga lahko nudijo prostovoljcem.

Organizacija, ki me gosti, se imenuje 'Lebenshilfe im Kreis Rottweil' in je socialna organizacija, ki tukaj v Waldmössingenu prizadetim odraslim nudi dvoje: bivanje z vso ustrezno podporo v domu Antonie-Maurer-Haus (tukaj stanujeva tudi midve z Antro) in poklicno izobraževanje oz. zaposlitev v industriji; 200 metrov od doma je firma oz. 'Werkstatt', kjer izdelujejo/ ločujejo/ reciklirajo raznovrstne industrijske materiale za druga podjetja.

Jaz naj bi pomagala tako v eni od bivalnih enot kot tudi v delavnici. Prva dva tedna spremljam Antro v delavnico, da se malo privadim, nato pa bom verjetno začela v domu. Kaj natančno me čaka tam, še ne vem, bom pa verjetno hitro ugotovila.V delavnici pa je super! Sva v skupini, ki jo vodi Theo (Grk v Nemčiji J), vzdušje je sproščeno in čas hitro mine.  Nasploh so vsi prijazni in odprti – dokaz za to: že prvi dan sem si našla plesalca! ;) V oktobru začnem s tečajem discofoxa: eden od zaposlenih v firmi se je z ženo prijavil na tečaj, pa je njo očitno vsekalo v križu, tako da je potreboval zamenjavo. Je vprašal, če je katera za, pa sem rekla, da ni problema!Za konec pa še nekaj o okolici: Waldmössingen je pravzaprav majhna vas na podeželju, ki se lahko pohvali s kar velikim parkom domačih in divjih živali ter ostanki rimskega tabora – to je pa poleg neštetih sprehajalnih in kolesarskih poti, ki se vijejo med polji, tudi vse. V petek sva bili z Antro v bližnjem Schrambergu, slikovitem manjšem mestu, ki je ugnezdeno v dolini in obdano z gozdovi. 

Upam, da mi bo vreme v septembru in oktobru toliko naklonjeno, da bom lahko začela z raziskovanjem Schwarzwalda, ki je jeseni baje prečudovit. V okolici je tudi nekaj dobrih termalnih kopališč, tako da bo tudi za hladne zimske dni poskrbljeno.

Maruša Tadenc, EVS prostovoljka v Waldmössingenu

Hvalospev EVSu iz gledišča osebnostne rasti

            Ko sem se pred letom ali dvema uspela oddaljiti od patetiziranja nad lastno neaktivnostjo in brezciljnostjo v življenju, sem se naenkrat zavedala, da tavanje vstran od karierizma, nekam v neznano, ne pesti samo mene, ampak večji del moje generacije. V skoraj 26. veku lahko stalno zaposlene ali z jasnim življenjskim ciljem opredeljene kolegice in kolege, preštejem na prste ene roke. Mogoče se družim z drugačnimi, nenormalnimi, bluzerji in zabušanti, lenuhi in dekadentneži.

             Mogoče je tega mnenja dolgo bila tudi moja mama. Tekom številnih jutranjih avtocestnih pogovorov, ko sem ji na njeni redni vsakodnevni delovni trasi občasno delala družbo s svojo študijsko potjo, se je njeno mnenje počasi začelo mehčati. Najprej je sodila mojo nezainteresiranost in izgubljenost ter me skušala spraviti na realna tla. Tja, kjer mi bo tekla delovna doba in kjer bom nekoč dobivala pokojnino[1].

            S časom se je iz mene izpirala krivda lenobe, iz nje pa sodba le – te. Družno sva ugotovili, da živimo v svetu, ki ne prinaša varnosti, kjer je hkrati preveč in premalo možnosti, ki ni jasen, ki ni smiseln. Da mi diploma, do katere sem se privlekla s poslednjimi močmi študijske volje in predvsem(!) zaradi občutka dolžnosti do staršev, ne bo zagotovila brezskrbnega življenja z redno plačo, stanovanjem, tv, avtom in tako naprej. Ti časi so preteklost, mogoče so realnost naših staršev. Tako kot si jih jaz predstavljam, v primeru, če so sploh kdaj obstajali.

            Sreča pa je nanesla, da si takšnega življenja ne želim. S tem notranjim vzgibom sem se skoraj dokončno sprijaznila prav to leto, ko prostovoljim. Imam čas za razmišljanje, ugotavljanje, za preizkušanje in eksperimentiranje, za pridobivanje moči in predajanje lastni šibkosti. Ugotovila sem, kaj želim in česa nočem početi. Čisto konkretno – nočem se ukvarjati s svetlobnim tehniciranjem v teatru ali na koncertnih prizoriščih, kot sem tako dolgo bila prepričana. Me ne veseli. Želim si gojiti in nabirati lastno hrano, se ukvarjati s pisanjem in glasbo. Nočem živeti v mestu, med asfaltom in smetmi, ampak med vodo in drevjem. Ne želim se predajati zgolj lastnim problemom, ampak razmišljati o tem, kaj svet in ljudi okoli mene osrečuje in jim to dati.

            Mogoče do vseh teh ugotovitev sploh ne bi prišla v zavetju poznanega okolja, med ljudmi, ki jih dojemam kot samoumevne in z razbijanjem misli o pridobivanju finančnih sredstev za stanovanje in hrano, ali v primeru najhujše možnosti, ob visenju na „mamini dojki“. Še dva meseca in bo moje leto prostovoljstva končano, vrata v „realni svet“ pa široko odprta. Skoznje prav gotovo ne bom stopila rada. Najverjetneje se bom, z veliko strahu in poguma, bila primorana potisniti skoznje. Ah, dramatiziranje.

            Kakorkoli, za zaključek se samovoljno odločam, da je največja možnost, ki jo projekt EVS svojemu udeležencu ali svoji udeleženki ponuja, ta, da omenjeni, oziroma omenjena na zelo nežen način spozna, da se je tekom let razvil/razvila v odgovorno osebo, ki lahko svet okoli sebe spreminja in neguje, brez da bi ob tem pozabil/pozabila na uresničevanje svojih lastnih sanj želj in hrepenenj. (V življenju ne bom bogata, bom pa srečna – to mi je povedala (ali zaželela?) moja mama)

Nežka Struc, EVS prostovoljka na Stanici, na Slovaškem

---

[1]   To misel sedaj posplošujem. V svojem jedru je bila bolj kompleksna in spremenljiva. Lastni materi na tem mestu nočem delati krivice s polaganjem napačnih besed v usta, zato omenjam, da je tok misli malenkostno prirejen za boljši pretok besedila. Sicer pa si zapomnimo in slišimo običajno to, kar hočemo, a ne?

Več fotografij je dosegljivih tukaj.

Predstavitev EVS projekta »Luuq.it«, Braga, Portugalska

Ljudje smo po naravi radovedni in vsakodnevno iščemo dogajanje v naši okolici. Smo pa tudi socialna bitja in zato neprestano težimo k stiku s sočlovekom. To iskanje nas žene naprej na poti našega odkrivanja sveta. Čeprav čutimo tendenco po združevanju v skupine, je vsak po svoje edinstven. 

Prav iz te edinstvenosti vsakega posameznika izhaja moj projekt. Živimo v svetu, kjer se informacije vseh oblik tvorijo z izjemno hitrostjo, količina pa se povečuje eksponentno. Zato smo v zadnjem času priča poskusom gigantov kot so Google in Facebook prav tako pa tudi manjših startupov, ki skušajo te informacije spraviti v red. 

Rešitev, ki smo jo poimenovali »Luuq.it«, se prav tako ukvarja s tem problemom, le da na področju kulturnih in nočnih dogodkov.

Problem? 

Kot sem že omenil v uvodu, se iz dneva v dan soočamo z eksponentno rastjo podatkov. Dogaja se, da klasični iskalniki in aplikacije več ne zadostujejo za učinkovito iskanje podatkov. Gre za izgubo v informacijskem toku in da imamo, kot pri termodinamiki fizičnih strojev, veliko večji »input« kot »output«. Ogromno informacij ne doseže vseh potencialnih uporabnikov, ki bi bili zainteresirani. Podoben problem sem opazil tudi pri kulturnih in nočnih dogodkih. Strani za dogodke so ponavadi rigidne in nepregledne, ponujajo neskončne sezname dogodkov, hkrati pa so večkrat težko dosegljive predvsem turistom, ki se že tako ali tako težko znajdejo. Po drugi strani obvestila o dogodkih dobivamo tudi preko izbranih socialnih omrežij, vendar ti v veliki večini ne ustrezajo našim interesom, sporočajo pa nam le dogodke v naši socialni sferi, zato so recimo v tujini popolnoma nekoristni. 

Če se sedaj preusmerimo na težave na projekte kot so Evropska prestolnica kulture in Evropska prestolnica mladih – dejstvo je, da so mesta vsaj navzven razmeroma nepovezana, čeprav si delijo enak naziv. Vsako mesto tudi skuša razviti svojo lastno aplikacijo, ki bi obiskovalcem omogočila lažje iskanje dogodkov, ki jih ponujajo, vendar se večkrat zgodi, da je razvoj neuspešen (npr. v Bragi), hkrati pa imajo te aplikacije rok trajanja in ponavadi zamrejo po koncu projekta. Vse skupaj mestom povzroča nepotrebne stroške, hkrati pa je takšen pristop iz stališča UX zelo neprijazen, saj si morajo uporabniki v tej poplavi aplikacij nalagati dodatne.

Rešitev! 

Kot odgovor na zgoraj opisane probleme predlagam združitev nekaterih funkcij že obstoječih strani in postavitev novega standarda za iskanje dogajanja, ki je na tekočem s prihajajočim valom Web 3.0. 

»Luuq.it« je personaliziran iskalnik dogodkov. Uporabniku na podlagi njegovih interesov ponuja izključno dogodke, ki so v skladu z njegovim zanimanjem oz. okusom. Na drugi strani 

pa organizatorjem ponuja možnost, da svoje dogodke bolj efektivno oglašujejo, saj jim ni potrebno pridobiti velike baze uporabnikov. 

Personalizacija uporabnikove izkušnje se bo začela z uvozom podatkov iz Facebooka, kjer jih bomo s pomočjo portalov kot so Last.fm in IMDB pretvorili v ustrezne značke (tags) in tako bomo dobili osnovni profil uporabnika. Pri uporabnikih iPhonov je možnost pridobivanja podatkov tudi v iTunes, kjer lahko zelo efektivno ustvarimo profil. Po začetnem vnosu podatkov bo platforma delovala popolnoma avtomatizirano. Uporabnik bo namreč z izkazovanjem zanimanja za določene tipe dogodkov (s klikom na gumb Attend) platformi konstantno sporočal svoje interese. Sistem bo s pomočjo algoritma ustrezno obtežil posamezne značke (tags), ki jih bo primerjal z značkami dogodkov v bazi. Na podlagi tega bo algoritem izračunal zanimanje posameznika za določen dogodek ter mu ga predlagal. Tukaj je potrebno izpostaviti, da bo uporabnik ves čas imel pregled in kontrolo nad osnovnimi parametri, na podlagi katerih mu platforma predlaga dogodke. 

»Luuq.it« se od konkurenčnih izdelkov razlikuje predvsem v tem, da od organizatorjev dogodkov ne zahteva velike baze uporabnikov (kot recimo na Facebooku), uporabnikom pa ponuja spletno izkušnjo brez vsiljivih povabil, mailov ali sporočil. Predstavlja korak naprej v komunikaciji in ponuja boljšo izkušnjo kot pri relativno zastarelih portalih za dogodke. 

Uporabniki bodo prav tako imeli možnost komentiranja pred, med in po samem dogodku. Vzpodbujali jih bomo k konstruktivnim kritikam, kar bo pripomoglo pri odpiranju novih linij komuniciranja med organizatorji in obiskovalci. Organizatorji bodo lahko na podlagi mnenj izboljšali svojo ponudbo in s tem pridobili več zadovoljnih obiskovalcev. Tudi potencialni obiskovalci, ki se še niso odločili za obisk posameznega dogodka, bodo lahko predhodno preverili kakšen je »vibe« trenutno na tem dogodku. 

Vse to bo pozitivno vpivalo na mestni kulturni utrip, saj bodo uporabniki s svojim neposrednim odzivom vključeni v oblikovanje dogodkov, ki so jim pisani na kožo.

Strategija vstopa na trg 

V začetku si želimo predvsem sodelovanja z mesti, ki nosijo naslov EPK in EPM, saj premorejo odlično promocijsko infrastrukturo, s katero bi učinkovito pridobili uporabnike. Mislim, da bi šlo za sinergijo, saj bi »Luuq.it« omogočal iskanje dogodkov v mestu in bi znižal stroške oglaševanja, mesto pa bi poskrbelo za uporabnike. Seveda bi bila v beta fazi aplikacija na voljo brezplačno, medtem pa bi raziskali možne poslovne modele. Če se projekt obnese v manjših mestih, se lahko preusmerimo tudi na večja evropska mesta.

Ekipa in resursi 

Ker gre za projekt, ki ga je potrebno dolgoročno razvijati in posodabljati sem se odločil sestaviti ekipo programerjev in ekonomistov. Priložnost za to sem videl na Startup Weekend Braga, kamor sem se z veliko treme tudi odpravil. Ideja je naletela na dober odziv, kar je pripomoglo k temu, da sem sestavil kompletno ekipo, s katero skušamo ta projekt realizirati. 

Od CEJ Braga in EPM Maribor pričakujem predvsem podporo pri promociji, pomoč pri sodelovanju drugih mest in mreženju.

Zaključek 

»Luuq.it« je torej mobilna aplikacija, ki bo s svojim prihodom omogočila uporabnikom, da bolj učinkovito raziskujejo mesta, spoznavajo ljudi s podobnimi interesi in s svojim inputom vplivajo na podobo kulturnega dogajanja. 

Za organizatorje predstavlja odlično promocijsko in analitično orodje, s katerim lahko izboljšajo svojo ponudbo. 

»Luuq.it« bo tudi pomagal oživeti stara mestna jedra, kulturo bo skozi tehnologijo približal mladim in bo nasplošno pripomogel k mestnemu utripu.

Mario Berger, EVS prostovoljec v Bragi, Portugalska 

Braga, 2.4.2013