Moje ime je Mojca in sem v začetku januarja 2020 pričela v okviru programa
European Solidarity Corps (ESC) s prostovoljskim delom na projektu z imenom Intergenerational Living and Learning (Intergenerationall Lernen Erleben) v domu za ostarele v Herzogenburgu (Pflege- und Betreuungszentrum Herzogenburg). To je pilotni projekt, ki trenutno teče v Avstriji v treh različnih domovih za ostarele – v Mödlingu, Gloggnitzu in Herzogenburgu. V kolikor se bo izkazal za uspešnega, bo tovrstnih projektov v Avstriji še več, za kar se kaže izjemen interes. V trendu starajočega se prebivalstva se gradi in ustanavlja nove domove za ostarele, v katerih država poskuša nuditi kar se da visok življenjski standard. Prostovoljni delavci igramo pomembno vlogo pri izboljšanju kvalitete bivanja oskrbovancev in smo pokazatelj nadstandardne ponudbe.
Dom za ostarele v Herzogenburgu je bil zgrajen leta 1898, zadnjič saniran leta 1985 in bil leta 2012 po 3-letni popolni gradbeni prenovi na novo ustanovljen. V domu trenutno živi 108 prebivalcev. Poleg doma se nahaja tudi velik vrt z vinsko trto in sadnim drevjem ter varovanim delom za sprehajanje. V obliki črke T zasnovana zgradba ponuja v treh nadstropjih skupno 54 enoposteljnih in 27 dvoposteljnih sob s svojo kopalnico. V vsakem nadstropju se nahaja osrednji prostor s funkcionalno kuhinjo in sestrskim pultom, kateri spominja bolj na recepcijo v hotelu, kot pa na sestrski pult, za katerem se nahajajo čajna kuhinja, prostor z zdravili in delovna soba za zdravnika in posege. Da je asociacija popolna, se na njem seveda nahaja napis “Willkommen” in celo zvonček za priklic osebja.
Na koncu vsakega izmed treh hodnikov, ki vodijo iz osrednjega prostora, se nahaja manjša, v celoti opremljena kuhinja z veliko teraso. Poleg centralne kuhinje, ki se nahaja v pritličju in katera pripravlja hrano za prebivalce doma ter oskrbovana stanovanja, ki se nahajajo v sosednji stavbi, se v vsakem nadstropju nahajajo še 4 kuhinje, ki nudijo možnost samostojne priprave hrane. V pritličju najdemo garderobo in prostore osebja, 2 manjši dvorani za seminarje, soba za umetniško ustvarjanje, pralnico, večji družabni prostor s kavarno in nekatere druge storitve (fizioterapija, pedikura, frizerski salon, kapela ter poslovilni prostor).
Moj delovni dan se prične ob 8ih zjutraj z zajtrkom, kjer pomagam pri hranjenju. Čas po zajtrku (med 9.00 in 10.00 uro) služi za pripravo na dopoldanske aktivnosti in organizacijo. Prebivalce doma pospremim do kraja, kjer se odvija aktivnost, pri kateri tudi sama sodelujem, in jih ob koncu vodim nazaj v pravo nadstropje. Velik del oskrbovancev ima namreč velike težave bodisi z gibanjem, bodisi s pomnjenjem in orientacijo. Urnik dopoldanskih aktivnosti je v domu polno zaseden – skupinska telovadba, družabne igre, likovno ustvarjanje, oblikovanje izdelkov iz gline, petje ob glasbeni spremljavi, enkrat tedensko v dopoldanskih urah pride na obisk tudi skupina predšolskih otrok, s katerimi oskrbovanci pojejo.
Ob 11.00 uri se dopoldanske aktivnosti zaključijo in ob 11.30 je čas za kosilo, kjer ponovno pomagam pri razdeljevanju hrane, hranjenju in pospravljanju. Svoje kosilo pojem skupaj z ostalimi sodelavci med 12.30 in 13.00 uro. Med 13.00 in 16.00 uro je čas za popoldanske aktivnosti.
Kljub temu da večina zaposlenih zaključi s službo in zapusti dom, je na voljo kar nekaj aktivnosti – urjenje spomina skozi spominjanje preteklosti, reševanje preprostih miselnih nalog, branje v skupini, peka slaščic, pasji trening (sledenje), sprehodi in pogovori. Poleg tega se dom napolni s sorodniki in drugimi obiskovalci.
Sama delam 30 ur tedensko. V prvi polovici januarja sem delala vse delovne dni do 14ih in velikokrat ostala dlje kot potrebno. Ker je moj delovni čas fleksibilen željam, sem zato svoj delovnik prilagodila na 4 delovne dni tedensko (8 delovnih ur v ponedeljek, torek in sredo ter 6 delovnih ur v petek). V drugi polovici januarja in z začetkom februarja pričenjam tudi s svojimi samostojnimi aktivnostmi – skupinska telovadba, likovno ustvarjanje iz različnih materialov, trening spomina, namizne igre in branje.
Prehrano imam urejeno v domu za ostarele (zajtrk, kosilo in večerja, katero ob koncu delovnega dne odnesem s seboj domov). Poleg spletnega jezikovnega tečaja OLS, mi dodatno gostujoča organizacija financira še klasičen tečaj na inštitutu za gospodarski razvoj WIFI (Wirtschaftsförderungsinstitut NÖ). Kljub temu, da dobro znam nemško, je komunikacija v nemščini v Avstriji kar otežena, toliko bolj s starejšimi. Dialekt, narečje oziroma “Mundart” je zelo močan in z razumevanjem imam velike težave. Sodelavci (katere moram pohvalit, da že zelo dobro izgovarjajo moje ime :D) se morajo včasih kar potrudit, da najdejo pravilne izraze v knjižni nemščini oziroma “Hochdeutsch”. Na svoj račun se znajo šalit, da se bodo v času mojega prostovoljstva tudi oni malo spet učili nemščino. Pri delu z oskrbovanci pa se moram včasih poslužiti drugih metod komunikacije. S strani gostujoče organizacije je poskrbljeno tudi za mojo nastanitev in mesečno karto javnega potniškega prometa, katera velja za mestni in regionalni avtobusni promet in vlak. Za prihod na delo v Herzogenburg z avtobusom ali vlakom potrebujem 15 min, do koder so dobre povezave iz bližnjega mesta St. Pölten, kjer bivam v svojem stanovanju. Avtobusno in glavno železniško postajo imam v neposredni bližini. Z bivanjem na obrobju centra mesta, ki je največje in od leta 1986 glavno mesto zvezne dežele Spodnja Avstrija (Niederösterreich), se tako večina pomembnejše infrastrukture zdi v bližini. Po velikosti in številu prebivalcev bi ga lahko primerjali s Celjem.
V zaključku prispevka naj omenim še nekatere pokazatelje splošnega stanja mesta oziroma države. Kljub temu, da zdravstvene oskrbe v času svojega bivanja v Avstriji še nisem potrebovala, sem privoščila obisk Univerzitetnemu kliničnemu centru St. Pölten, kateri velja za eno izmed modernejših klinik v Evropi. Zvezna dežela Spodnja Avstrija (Niederösterreich) je v izgradnjo skupne infrastrukture centra vložila več kot 510 milijonov evrov, v želji ostati v koraku z razvojem zdravstvene oskrbe.
Omenjenemu prestižu javnega značaja se ob bok lahko postavijo še avstrijske železnice (Österreichischen Bundesbahnen, ÖBB). Zaradi zelo dobrih povezav, je obisk drugih avstrijskih mest iz St. Pölten-a zelo olajšan. Razen v časovnem oknu od 1ih do 5ih zjutraj je vsako uro na voljo več vlakov (4-6 vlakov), ki vozijo z Dunaja v smer St. Pölten-a. V obratno smer je časovno okno mirovanja prestavljeno med polnoč in 4to uro zjutraj. Veliko ljudi, živečih v St. Pölten-u in zaposlenih na Dunaju, vsakodnevno uporablja železniški potniški promet, saj pot traja med 30 in 60 min, odvisno od vrste vlaka. Tako na vlakih, kot tudi na železniški postaji je na voljo brezplačen internetni dostop. Poleg tega je z ozirom na starostno skupino pri železnicah možno kupiti ustrezno kartico popustov. Sama imam ÖBB Vorteilscard 66, s katero imam 50% popust na vse vožnje in katero nam prostovoljcem v Avstriji finančno krije nacionalna agencija.
Kulturni program v mestu je skromen, pa vendar prisoten. V januarju sem spoznala kulturni projekt z imenom “Alle tanzen”, organiziran s strani Festspielhaus-a. Izmed vseh prijavljenih plesnih laikov, so na avdiciji izbrali 150 navdušencev. Več o projektu in ustanovi najdete na spletu, tiste najbolj zvedave pa vabim v začetku junija v St. Pölten, da si naš nastop ogledate v živo.
Se še beremo...
Mojca
