EVS is coming to end.

2^nd January, end of my EVS project, is unstoppably coming. Some melancholic feeling of ending I had already two months ago during opening of exhibiton TU-BITI. This exhibition was about reflection of my stay in Slovenia. Therefore, it was done from perspective of action that is already finished and now is just reflected - thirty photographs that captured my stay in Maribor and travelling across whole country. Fortunately, this recapitulation was a little bit too early. My EVS was prolonged for one more month so there were still another two months. So, quite a lot of time. And moreover, these last last two months were so busy (in good sense) that I didn't have any time for melancholic feelings anymore.

Full of optimism and enthusiasm, we set in our Pizda group end of November as date of publishing new Pizda, number 4. Of course, after while it was totally obvious that meet this deadline will be impossible for us. Result: just one week for drawing illustrations. Moreover, creativity crisis came in this worst time. How to draw refugee crisis and don't be similar to all those previous caricatures that had been already drawn by someone else? How to draw satirical joke about postmodern nihilism if I am postmodern nihilist a little bit too? Fortunately, some muse finally came. Therefore, some my pictures in new Pizda! 4 you can find. (A little bit of promotion: We printed 200 copies of them so there are still some in Infopeka. I recommend to pick one. It's inspirational reading).

As New Year is coming, my next big task for this time was making calendar for upcoming year. But this shouldn't be any ordinary calendar. This calendar is for ZIZ, theatre group that is fascinated by breasts. Therefore, demanding mission was waiting foor me. 10 people and 12 different poses for each month. That means, 120 photographs of breasts. Really strange EVS experience :-)

Everything is finished now. Celebration of new Pizda successfully happened. Photos for ZIZ calendar are taken and calendar itself is printed in printing office right now. Therefore, now I can just enjoy a few last days. Meeting with friends, visiting favourite places like Piramida, eating delicious čevapčiči in Baščaršija, ...

by Marek Šurkala

TU-BITI / BEING THERE razstava / exhibition

Here we are, almost at the end of our EVS experience. We were able during all that time to discover Slovenia as much as possible, enough to be able to 'give it back' a little bit. In that way, we decided to organize our own exhibition and we named it 'Dasein' (Being there), to refers to Heidegger's philosophy. Here is what we wrote about it to explain our approach:

“How much time do we need to get to know a foreign country? How much time a foreigner needs to get over the „touristic perspective“? For how long he or she is determined to experience only shallow exoticism of a visited country?
Actually, what does mean this „get to know“? Fresh foreign eye maybe could be an advantage. A foreigner is not nostalgic. There is not any relationship to visit countries and cities. Maybe that is him who can see clearly the reality.

French Cécile Bondon and Czech Marek Šurkala are spending 10 months in Slovenia. During this period, they have tried to understand their host country. Different mentalities, traditions, habbits, historical and political background, kind of humour, relation with the nature, language, food, … They had to cope with all of these aspects.
Now, they try to articulate gained experience. Their way of artistic expression is totally different. She draws illustrations. Her work is done with traditional skills, such as mechanical pencil or gouache (a specific kind of paint similar to watercolor but modified to make it opaque). She is mostly an illustrator for books. This time, it is more like a soft parody of educational books or user's manuals.
He takes photographs. He tries with his camera to capture the most truthful image of reality as is possible. Simple composition, absence of strong visual style, wide-angle lens, using old analog technology that prevents to do any manipulations.”

To gain the attention of the potential visitors, we tried to do a strong communication (strong of color contrasts actually!). We mixed two of our images to put it on the announcement poster. The result looks silly, on purpose:

We mixed the three flags (Slovenia, Czech, France), and we painted it on the front wall of the gallery K18, where we had the exhibition, in Koroška cesta:

Then we organized our opening and we were very glad to see a lot of people interested by our work ! For me and Marek, it is our first official exhibition. It is pretty hard to show its own work, I still have some problems with that, but as we are two, it is much easier.

 

For my part, I did something different from my usual illustration work. This time, I did a really realistic work to not be too far from the photographic work of Marek, and also because I didn't want to distort anything from what I saw. So, just as it is, without judgement or approval. My work is divided in two parts: a colored part, which is illustrations of objects, one building, or representative element of one event in Slovenia. And another part is in black and white, only graphite on sketching paper, where I am playing with Slovene words. It is actually portmanteau words, several words in one. Funny or poetic details I saw in some words (for example otrok can be otok. Which means child, and island, so totally different with only one letter less). So I was really looking forward to see the reaction of Slovene people. Some of them liked it very much, some other didn't react, some tried to kill me. No, ahah, joking :P but it was interesting to see :) 

I think that I am going to do again this exhibition in France when I will be back, to make french people discover a little part of Slovenia through my own experience. Nothing is planned yet, so we'll see :)

It is still visible till the 23^rd of November, you can check everything here : https://www.facebook.com/events/527924414039409/ 

Thank you for reading!

Cécile

Vsaka izkušnja EVS je nekaj posebnega. Moja se je začela julija v vzhodni Nemčij.

Sem Lucija Korošec, prihajam iz Sp. Polskave, majhne vasice blizu Maribora. S prostovoljstvom sem se začela ukvarjati po diplomi iz angleščine in pedagogike, da svoje znanje preizkusim še v praksi. Prvo priložnost sem dobila kot prostovoljka pri programu "Nudenje brezplačne učne pomoči", v organizaciji Pekarna Magdalenske mreže, MISC INFOPEKA. 

Nato pa sem opravila še trimesečno pripravništvo v jezikovni šoli v Palermu na Siciliji v okviru projekta Leonardo da Vinci. Poletje na Siciliji je bilo nepozabno, morje, sonce in zabave, zato sem se odločila ostati. Po nekaj mesečnem neuspešnem iskanju dela, medtem ko sem za preživetje občasno individualno poučevala angleščino in prevajala, se je v meni začela prebujati želja po nečem popolnoma drugačnem. Kot sedaj pri beguncih, se mi je v glavi risala slika Nemčije, države, kje je vse urejeno in ima vsak službo. Ker sem nekaj nemščine še znala iz srednje šole, sem se odločila preizkusiti srečo in sem začela iskati svoj projekt evropske prostovoljne službe.

Napisala sem na desetine prošenj, vedela sem le, da si želim delati z otroki kot pedagoginja v Nemško govoreči deželi. Tako da sem se prijavljala na vsa mesta za delo z otroki v Nemčiji in Avstriji. Končno se mi je uspelo dogovoriti z organizacijo v Seelowu, ki organizira prostočasne aktivnosti za otroke. O mestu nisem vedela nič, vedela sem le, da je blizu Berlina, kar mi je bilo všeč.

Po treh mesecih nestrpnega čakanja sem dobila pozitiven odgovor iz nemške Nacionalne agencije. Tako sem se odpravila v Seelow. Iz Zagreba sem letela v Berlin, kjer sta me na letališču pričakala moj mentor Micha in prostovoljka iz Rusije, moja sostanovalka Nastya. Z Nastyo sva se takoj ujeli in kasneje sva večino časa tudi preživeli skupaj. Odpravili smo se proti Seelowu, ki je uro in pol vožnje z vlakom stran. Takrat sem bila tudi prvič v Berlinu, ki je tako velik, da skoraj nisem mogla dojeti. Ko smo končno prispeli v Seelow, sem videla, da je to čisto majhno mestece, skoraj vas. Nastya mi je rekla, da se tukaj ne dogaja kaj preveč. Sama prihaja iz vasi blizu Krasnodarja, a po njenih besedah je le ta večja, kot so mesta v Sloveniji. Kljub temu je bilo moje poletje precej zapolnjeno. Najprej sem kratek čas preživela v hiši, ki je sedež organizacije, kjer sva z Nastyo nadzorovali otroke v Online-Cafeju. To je računalniška soba, kjer otroci igrajo igrice in deskajo po internetu pod nadzorom odraslih. Nekaj časa sva preživeli tudi v Kidsclubu, kjer sva skupaj z deklicami izdelovale nakit in igrale karte.

Nato pa sva z otroci večino poletja preživele na taborih. Moja organizacija ima v lasti objekt v bližnji vasi Lebus, ki leži na bregu reke Odre, čez katero je videti Poljsko, v daljavi pa Frankfurt na Odri. Tam smo z različnimi skupinami otrok preživele več tednov. Hodili smo na kopanje v jezero, slikali smo na majice, izdelovali košare, hodili na pohode v gozd in organizirali otroški disko in skakanje po napihljivem gradu.

Enkrat sem se udeležila tudi tabora v Poljskem v mestu Łagow. To je čudovito turistično mestece v ob velikanskem jezeru. Tukaj smo se zabavali tudi v plezalnem parku, ki ga ima v lasti Slovenec, ki je 40 let živi na Poljskem. To je bil tudi edini Slovenec, kar sem jih do sedaj srečala, odkar sem zapustila Slovenijo. Slovensko je naučil tudi svojo hčerko, ki tudi dela v parku, kar se mi je zdelo zelo lepo.

S koncem poletja je Nastya odšla, ostala sem sama v stanovanju v podstrešju naše hiše, kar je bila za mene povsem nova izkušnja. Pogrešala sem jo in počutila sem se osamljeno, a obenem sem začutila svobodo, kot še nikoli doslej. Lahko sem počela, karkoli sem si želela, ne da bi se ob tem morala ozirati na kogarkoli drugega, kar je zelo prijetno.

A takrat še nisem imela časa samevati. Par dni za tem sem se namreč udeležila uvodnega seminarja za prostovoljce v Weimarju. Ta seminar je bil preprosto fenomenalen. Spoznala sem čudovite ljudi iz cele Evrope, ki nam je bilo vsem skupno to, da opravljamo EVS v Nemčiji. In da imamo Nemčijo radi in bi si po možnosti tu želeli tudi ostati. Še nikoli prej v času mojega prostovoljstva v Nemčiji se še nisem počutila tako sprejeto in razumljeno, kot v tej skupini somišljenikov. Poleg tega sem dobila tudi pomembne informacije o EVS-u in še dodatno uvidela, kako hvaležna sem lahko za Natašo in za svojo pošiljateljsko organizacijo Pekarno Magdalenske mreže, ki mi vedno stojita ob strani in mi odgovorita na vsa vprašanja. Nimajo vsi prostovoljci takšne sreče in kar nekaj jih je imelo resne težave z gostiteljsko organizacijo. Prav zato je udeležba na uvodnem seminarju zelo pomembna.

V jeseni se je v Frizzu začelo novo poglavje, konec je bilo s poletnimi tabori in dogajanje se je usmerilo v hišo. Dodatno je naša organizacija sodelovala na različnih dogodkih v Nemčiji in na Poljskem. Tukaj sem se prvič poskusila pri poslikavi obraza, za kar so otroci rekli, da mi gre kar dobro od rok, sama pa sem do svojega dela še vedno kritična. Na svetovni dan otroka smo organizirali tudi praznovanje na trgu pred hišo, kjer sem sodelovala pri organizaciji zabavne olimpijade in pri poslikavi otrok. Med drugim sem v organizaciji odgovorna tudi za njihovo FB stran, kjer redno objavljam fotografije dogodkov. Na lastno pobudo pa v novembru začnem tudi z učnimi urami angleščine in inštrukcijami angleščine, s katerimi bom popestrila ponudbo v Frizzu.

Moja nemščina je vsak dan boljša, nikoli si nisem mislila, da se bom sposobna brez težav sporazumevati v nemščini, a preklop se je zgodil že nekaj mesecev po prihodu, saj druge izbire preprosto nisem imela, ker tu ljudje angleško ne govorijo. Tudi učne ure pomagajo, saj v Frankfurtu na Odri dvakrat na teden obiskujem pouk s sovrstniki iz Poljske, Slovaške, Sirije, Iraka in drugod.

Novembra mineva četrti mesec mojega bivanja v Nemčiji. V tem času sem veliko doživela, vem pa, da me dosti se čaka, in tega se veselim.

Lucija Korošec

Portret: Prerezala popkovino in odšla v Maribor

Cécile Bondon je stara 29 let in decembra letos bo minilo 10 mesecev, odkar je prišla v Maribor. Potrebovala je življenjsko spremembo, odkrila Evropsko prostovoljsko službo in po študiju uporabnih umetnosti in bitki za preživetje v umetniških vodah prišla kot prostovoljka iz francoskega Nantesa. Dela v INFOPEKI v Pekarni Magdalenske mreže, ki je koordinator mreže prostovoljskih organizacij v Mariboru. V Mariboru se počuti zelo dobro, tukaj je celo našla svoje novo poklicno poslanstvo.


Maribor je veganom prijazno mesto
Nikoli ne pije kave, samo čaj, za kar jo je navdušil oče, ki zelo skrbi za zdravje. Takšna je tudi Cécile, ljubiteljica čajev in gibanja v naravi, veganka, ki je Maribor v primerjavi z Nantesom označila kot naprednega v odnosu do vegetarijancev in veganov, saj je tukaj ponudba v trgovinah in lokalih dobra. Prav tako na dogodkih, ki se jih udeležuje, organizatorji s kulinarično ponudbo vedno mislijo na rastlinojedo občinstvo. Nazadnje je bilo tako tudi na enem večjih Pekarninih dogodkov, filmskem festivalu StopTrik.

Namesto profesorica angleščine postala ilustratorka
Rodila se je v Normandiji, v vasi blizu Lisieuxa, ki je po Lourdesu drugo največje romarsko središče v Franciji. Ker sta s sestro odraščali na precej odročnem kraju, sta otroštvo preživeli v domišljijskih igrah, arheoloških izkopavanjih okoli hiše, veliko sta sanjarili. Sploh Cécile, ki prav posebnemu otroštvu pripisuje, da je že pri sedmih narisala svoj prvi strip. Usoda jo je na umetniške tire povabila še drugič, ko je morala ponavljati maturo in zato ni odšla na študij angleščine. V vmesnem času je našla zasebno umetniško šolo v Nantesu, se tja vpisala na štiriletni študij in se navdušila nad ilustratorstvom. Premik v oddaljeno mesto je bil zanjo velik korak: »Lahko rečem, da sem se ponovno rodila, saj sem se s selitvijo osamosvojila od preveč zaščitniških staršev. Nantes sem prečesala, raziskovala dogajanje. Pred tem nisem hodila na zabave, poskusila alkohola ali imela fanta. Potem se je to spremenilo«.
Po študiju se je kot umetnica na svobodi poskušala preživljati z ilustracijo: »To poteka tako, da moraš intenzivno pošiljati svoja dela oglaševalskim agencijam, založbam, tiskarnam, ljudi nenehno opominjati nase, klicati, biti skoraj vsiljiv, skratka se dokazovati. Pošiljati je treba tematske ilustracije, zdaj bi bili aktualni jesenski motivi, potem pride božič, zima, pustovanje, pomlad, skratka, na vsako občo temo moraš imeti pripravljen kup svojih del in jih pošiljati okrog. Delo je seveda žal slabo plačano, opremila sem eno knjigo za otroke in sodelovala pri nekaj manjših projektih. Po osmih letih je bilo dovolj. Začutila sem, kot da moja energija odteka in da sem obtičala«.

Au revoir la France, dober dan Slovenija!
Cono udobja je zapustila še drugič. Najprej je nameravala k sestri, ki se je že pred časom preselila v Berlin, nato je odkrila EVS (European voluntary service) in preko tega Pekarno Magdalenske mreže s programom Do the (R)Evolution!, ki vključuje tudi področje kulture in umetnosti, z lastno galerijo na Koroški 18, s publikacijami, za katere lahko prispeva ilustracije itd. Tako je namesto Anglije in Švedske, kamor je sprva nameravala, odšla v Slovenijo: »Svoji družini in prijateljem sem morala razložiti, da je Slovenija čisto v redu država in da tukaj ni mrzlo kot na severu.
Težko so razumeli, da me zanima nova kultura, da potrebujem pavzo od ilustriranja oz. da bom to počela na drugačen način. V Pekarni prostovoljci nismo nek ključni člen, vendar počnemo veliko različnih stvari. V ospredju je timsko delo, kar mi zelo ustreza, veliko sodelujem še z drugim prostovoljcem tukaj Marekom Šurkalo (intervju z njim tukaj), s katerim oblikujeva plakate, vabila na dogodke,  na festivalu StopTrik sem s kamero beležila dogajanje in pripravila dokumentarec, delala intervjuje. Z otroki sem v tem letu izvedla delavnice risanja, origamija in izdelovanja lutk. Če ne stane veliko denarja, lahko tukaj počnem marsikaj. Kdaj pa kdaj pa pomagam pripraviti in počistiti prostor«.

Mislila sem, da bom v Mariboru postala debela
Tudi sicer z 270 evri, ki jih prejme za hrano in žepnino od svojih gostiteljev, torej Pekarne Magdalenske mreže, lahko preživi. Stanovanjske stroške ima pokrite. Največ denarja porabi za hrano, saj si kupuje veliko sveže zelenjave in sadja: »Ko sem prišla v Maribor, sem se zelo bala, da se bom zredila, saj so tukaj razdalje tako majhne, v Nantesu sem nenehno kolesarila od enega do drugega konca, tukaj pa skoraj nič. Sedaj se trudim telovaditi v stanovanju in hoditi čim več v naravo«.
Živi v stanovanju s slovensko sostanovalko, ki ne govori angleško, zato se je še bolj primorana potruditi s slovenščino, ki jo že zelo dobro obvlada. Cécile je po besedah njene učiteljice slovenščine Urške (brezplačni tečaj slovenščine v času bivanja tukaj pripada vsem prostovoljcem EVS) zelo nadarjena za naš jezik.

Delo
Cécile Bondon je v Mariboru na lastno iniciativo začela z dvema zanimivima projektoma. Te dni bo ravno štiri mesece, odkar na blogu (noče izdati naslova) vsak dan beleži, kaj je počela in kako se ob tem počuti. Na ta način skupaj s kolegom nekdanjim »Erasmus študentom« Špancem Miquelom, ki se je medtem že odselil iz Maribora, premaguje občutek tujstva, se posveča sebi in ostaja ustvarjalna. Še bolj ustvarjalna pa je na nekem drugem blogu (http://lepetitcroquis.tumblr.com/), kjer  skrbi za to, da ne bi preveč »padla ven« iz ilustracije, tako skupaj z Belorusom Edwardom (ki je mesto obiskal med nedavnim festivalom StopTrik in prav tako že odpotoval) slikata v namišljenem spletnem ateljeju in objavljata skice, študije, slike ter komentirata delo drug drugega: »Ko sem še študirala, smo seveda slikali žive modele, to je moja strast, sedaj mi je pri tem v pomoč internet. Ampak to je vaja, ki se ji ne odpovem. V Mariboru sem tudi prišla v stik z animacijo, animiranimi filmi in to je tisto, kar želim početi. Udeležila se bom še delavnic na decembrskem festivalu Animateka v Ljubljani, sem že dogovorjena s programskim direktorjem Igorjem Prasselom. In tega se zares veselim. Z animacijo se želim ukvarjati, ko se vrnem v Francijo.«

Mesto
Maribor ji je všeč, seveda pa ne gre brez razlik, ki jih Cécile opisuje kot razlike v detajlih. Skupaj s fantom Cédricom, ki jo je v septembru na kratko obiskal (pred tem so bili tukaj tudi njeni starši, sama pa je Francijo obiskala za teden dni poleti), sta opazila, da je mestna razsvetljava zvečer in ponoči zelo šibka, prav tako je bolj zastrta svetloba v lokalih, medtem ko je pri njih vse veliko bolj razsvetljeno: »Zelo nenavadni, kot neresnični, se mi zdijo prostori, kot je denimo Salon uporabnih umetnosti ali Vetrinjski dvor, saj so glede na majhnost mesta zelo veliki. Zelo lepi, a zelo veliki in kaj takega pri nas ne obstaja. Prav tako čudovit, a hkrati glede na mesto spet zelo velik, je mestni park. Všeč mi je, ker lahko hodiš po travi ali greš v park tudi zvečer, kar se v Nantesu ne more zgoditi, ker je vse tako urejeno in po travi je prepovedano hoditi. Tudi hribi okrog Maribora so krasni in ljudje imajo bolj spoštljiv odnos do narave.«

Mariborčani
Po eni strani so Mariborčani po besedah mlade Francozinje takšni, da rečejo, ah, saj lahko to tudi kasneje, kadar pa delajo, so zelo poslušljivi, sledijo navodilom in zagnano delajo, vendar so pri tem manj strastni: »Ko sem recimo imela delavnico z otroki v Art campu, so samo pogledali, kaj počnem, in začeli delat. Niso pa skoraj nič spraševali. Navdušena sem, kako dobro tukaj vsi govorijo angleško, tudi otroci.
Kar je še zelo drugače kot pri nas, so sestanki. Če sklepam po Pekarni, nenehno nekaj sestankujete, skličete se skupaj in debatirate.«

Sporočilo v steklenički
Cécile Bondon iz Maribora odhaja sredi decembra in se že veseli osvajanja novega znanja na področju animacije, iskala bo možnosti izobraževanja v Franciji, pa tudi manjše projekte izven Francije, zelo ji je denimo všeč koncept  GuestRoomMaribor (http://www.guestroommaribor.si/), ki je eden izmed programov organizacije gostiteljice: »Da grem za kak teden ali mesec nekam, kjer lahko ustvarjam, se učim. Vmes pa bom doma pridno vadila klavir in brazilske bobne.«

Za božič bo torej že s svojimi. A njen nemirni in sedaj že osamosvojeni duh jo bo najbrž še velikokrat peljal preko meja, morda se kdaj še vrne tudi v Maribor. Kjer vsi nosijo s seboj vodo v stekleničkah. Kar je še ena posebnost, ki ji bo ostala v spominu. Sedaj vodo v steklenički s seboj prenaša tudi sama.

Avtorica: Petra Bauman, MISC INFOPEKA, Pekarna Magdalenske mreže Maribor

Intervju: Slovenija je zelo podobna Češki, kljub temu sem doživel mali kulturni šok

Marek Šurkala je star 26 let. V Maribor (v Pekarno Magdalenske mreže, kulturni center Pekarna) je kot prostovoljec pri projektu EVS (Evropska prostovoljna služba) prišel letos februarja, domov se bo po desetih mesecih vrnil konec leta.

Slovak po rodu že od rojstva živi v majhnem češkem mestecu Haviřov. Menda je kraj podoben našemu Velenju, zato vsakomur raje pove, da je iz 15 kilometrov oddaljene Ostrawe, tretjega največjega češkega mesta. Tja se je Marek tudi podal na študij filozofije. V intervjuju smo  med drugim izvedeli tudi, da je obiskal že več slovenskih vršacev kot povprečni Slovenec in da ga na živahni Poštni ulici ponoči ne boste videli.

Kdaj si se prvič srečal s pojmom prostovoljstvo?
Na fakulteti sem zadnje leto poslušal tudi predmet »civilna družba« in 30 ur prakse pri tem predmetu sem moral opraviti v neki nevladni organizaciji. Odšel sem v nek mladinski center v Haviřovu, kjer je bilo prostovoljsko delo že vzpostavljeno. Tam sem se med drugim družil z mladino z manj možnostmi, poučeval kitaro itd. Po končani obveznosti in po koncu študija sem »prostovoljil« še dve leti.

Zakaj si se odločil še za prostovoljsko delo v drugi državi?
Ko sem končal študij, nisem točno vedel, kaj bi, nekako si še nisem predstavljal vse to z redno službo itd. Želel sem spremembo, ne pa iti po klasični poti šola-služba-družina. Vsaj eno leto sem želel početi nekaj drugega.

Zakaj Slovenija?
Država mi ni bila toliko pomembna, iskal sem nek kulturni center in projekt, ki sem ga našel v Pekarni Magdalenske mreže, mi je zelo ustrezal. Ponekod mi ni ustrezal termin, spet druge organizacije so imele zaradi podobne usmeritve že dogovorjeno neke vrste izmenjavo med svojimi prostovoljci. Tako sem končal tukaj v Mariboru, predvsem zaradi projekta, saj me najbolj zanima kultura. Organizacija, ki me je poslala, je v Pragi in se imenuje Culture centre Mlejn. Vendar tam pred tem nisem bil aktiven. Zanimivo, da sem iz »mlina« prišel v »pekarno«. Ko sem izvedel, da sem sprejet, sem bil zelo vesel, vedel sem, da je Slovenija blizu, da ne bo nekih radikalnih sprememb.

Kaj si vedel o Sloveniji pred prihodom?
Moj brat je pred tem že obiskal Slovenijo in ko sem mu povedal, da grem v Slovenijo, je rekel, pa to je super, Slovenija je čudovita. Moj prvi vtis je bil točno takšen. Brat je imel prav. Nataša, ki koordinira projekt EVS v Infopeki, res dobro opravlja svoje delo in zaradi tega nisem imel nobenih težav, počutil sem se sprejeto, domače.

Kaj počneš kot prostovoljec?
Moji dnevi potekajo zelo raznoliko. Ker me veseli grafično oblikovanje, sem udeležen pri pripravi časopisa Pizda, kjer sem zadolžen za ilustracije in fotografije.  Nagovarjajo me, da bi kot filozof nekaj napisal, a doslej se za to še nisem opogumil. Sodelujem tudi pri potopisih. Pri projektu Dobiš-daš prihajajo sem v prostore Infopeke otroci iz socialno ogroženih družin, s katerimi se igramo razne igre, saj se zaradi jezikovne bariere kaj veliko z njimi ne morem pogovarjati.  Imel sem tudi celodnevno delavnico z njimi. Prav tako sem pred kratkim imel delavnico Prazgodovinski photoshop, kjer smo v temnici v Infopeki razvijali fotografske filme. Za svoje slovenske prijatelje sem pripravil tudi izbor klasičnih čeških filmov, da bi spoznali in bolje razumeli Čehe in češko kulturo. Zato sem izbral film Černý Petr režiserja Miloša Formana. Ta film res dobro odslikava tipičen češki značaj. Nato smo si pogledali še Ucho, ki je bil v moji državi prepovedan dvajset let, opisuje grozljive politične procese, ki so se na Češkoslovaškem dogajali v 50-ih. Dokler sem tu, bi rad zavrtel še filma Kouř in Dědictví aneb Kurvahošigutntág. Opisujeta zadnjo leto socializma in prva leta po vijolični revoluciji. No, trenutno pripravljam en bener za cikel Pekarninih izobraževanj.

Te moti, da za svoje delo ne prejmeš plačila?
Ne, menim, da je EVS lepa priložnost za mlade in na denar sploh ne mislim.

Kaj počneš v prostem času?
Obožujem hribolazenje, zato se vsak konec tedna nekam podam. Bil sem že po Pohorju, v Kamniško-Savinjskih Alpah, Julijskih Alpah, Karavankah. Spomladi sem začel z manjšimi vzponi, kot so Boč, Donačka gora, Konjiška gora, Rogla, Uršlja gora, itd. Poleti sem bil višje, na Golici, Peci, Ledinskem vrhu, Stolu, Grintovcu, v Domu Planika pod Triglavom. Ker zelo rad fotografiram, me povsod spremlja fotoaparat. Tudi, ko grem na svoj običajni večerni sprehod po Mariboru, na Piramido, Kalvarijo, … Bil sem tudi v Ljubljani, Celju, …Ta vikend pa bom šel v Velenje. Manjka mi še južni del Slovenije. Nekaj časa še imam za raziskovanje.

Kje živiš?
V stanovanju skupaj s petimi slovenskimi študenti medicine v bližini Pekarne. Imam svojo sobo, ostalo si delimo.

Kaj pa nočno življenje, si že kaj raziskal?
(smeh) Ne, nisem tak tip človeka, ne hodim v klube, plesat itd. Včasih grem posedet s kakšno družbo v kakšen lokal, to je vse. Včasih grem v GT22, kjer je Mišnica (temnica za razvijanje fotografij), z njimi sem vzpostavil nekaj stikov, saj jih zanima enako kot mene – fotografija. Vesel bi bil, če bomo ohranili stike, kaj sodelovali.

Kaj ti je pri prostovoljstvu še posebej všeč?
Delo v skupini. V času študija precej časa preživiš sam, za knjigami, tukaj mi je všeč delo v skupini, saj se o vsem skupaj posvetujemo, sklepamo kompromise. To mi je všeč. Prostovoljstvo priporočam, saj je to odlična priložnost za spoznavanje drugih držav, nevladnih organizacij in njihovega pomembnega poslanstva, pridobiš nova znanja (v mojem primeru na področju grafičnega oblikovanja in organiziranja dogodkov), ki jih lahko kasneje uporabiš tudi v profesionalnem življenju.

Kaj te je v Sloveniji najbolj presenetilo, si morda doživel kak kulturni šok?
Slovenija in Češka sta si zelo podobni, počutim se res kot doma. Nisem doživel kakšnega kulturnega šoka. Edina stvar pa je, ki je zelo drugačna. Tukaj opažam to veliko nostalgijo za komunističnimi časi. Pri nas, ki smo tudi bili komunistična država, sicer bolj pod vplivom Rusije, si nihče več ne želi tistih časov nazaj. Tukaj pa vidim rdeče zvezde in ostalo simboliko, ki nikogar ne moti. Pri nas je do tega velika averzija.

Kaj še posebej maraš v Mariboru, kaj boš pogrešal?
Vse. To mesto je prekrasno. Če ne bi bilo toliko brezposelnosti, bi bilo odlično za življenje. Reka, hribčki, do katerih lahko dostopaš peš, če želiš kaj resnejšega, greš na Pohorje, za kolesarjenje je odlična Mariborska vinska cesta. Haviřov in Ostrawa sta industrijski območji, ni tako lepo kot tukaj. Decembra se vračam v Haviřov. Malo sem žalosten, moram reči.

Kaj boš počel po vrnitvi?
To je še odprto. Zelo odprto. Verjetno si bom iskal službo. Skoraj vse, kar se tiče mojega področja, se seveda dogaja v Pragi, niti ne v Ostrawi, kaj šele v Haviřovu. Mogoče bom moral poiskati delovne priložnosti v Pragi.

Kakšen se ti zdi slovenski jezik?
Ko sem se pripravljal na prihod, sem se malo učil s pomočjo slovarja in zdelo se mi je, da se bom slovenščine hitro naučil, sploh teh osnovnih stavkov. Ko pa sem prišel, pa tudi teh osnovnih fraz nisem razumel, včasih niti dober dan ne. Še posebej ne v Mariboru, kjer je poseben dialekt. Danes, če ljudje govorijo počasi, pa mnogo razumem.

Zaupaj nam še svojo življenjsko filozofijo in svojega najljubšega filozofa?
Poskušam se izogibati dogmatizmu, zato je skeptični Sokrat moj najljubši filozof. Edina prava modrost je vedeti, da ne veš ničesar.

Avtorica: Petra Bauman, MISC INFOPEKA, Pekarna Magdalenske mreže Maribor