Vsaka izkušnja EVS je nekaj posebnega. Moja se je začela julija v vzhodni Nemčij.

Sem Lucija Korošec, prihajam iz Sp. Polskave, majhne vasice blizu Maribora. S prostovoljstvom sem se začela ukvarjati po diplomi iz angleščine in pedagogike, da svoje znanje preizkusim še v praksi. Prvo priložnost sem dobila kot prostovoljka pri programu "Nudenje brezplačne učne pomoči", v organizaciji Pekarna Magdalenske mreže, MISC INFOPEKA. 

Nato pa sem opravila še trimesečno pripravništvo v jezikovni šoli v Palermu na Siciliji v okviru projekta Leonardo da Vinci. Poletje na Siciliji je bilo nepozabno, morje, sonce in zabave, zato sem se odločila ostati. Po nekaj mesečnem neuspešnem iskanju dela, medtem ko sem za preživetje občasno individualno poučevala angleščino in prevajala, se je v meni začela prebujati želja po nečem popolnoma drugačnem. Kot sedaj pri beguncih, se mi je v glavi risala slika Nemčije, države, kje je vse urejeno in ima vsak službo. Ker sem nekaj nemščine še znala iz srednje šole, sem se odločila preizkusiti srečo in sem začela iskati svoj projekt evropske prostovoljne službe.

Napisala sem na desetine prošenj, vedela sem le, da si želim delati z otroki kot pedagoginja v Nemško govoreči deželi. Tako da sem se prijavljala na vsa mesta za delo z otroki v Nemčiji in Avstriji. Končno se mi je uspelo dogovoriti z organizacijo v Seelowu, ki organizira prostočasne aktivnosti za otroke. O mestu nisem vedela nič, vedela sem le, da je blizu Berlina, kar mi je bilo všeč.

Po treh mesecih nestrpnega čakanja sem dobila pozitiven odgovor iz nemške Nacionalne agencije. Tako sem se odpravila v Seelow. Iz Zagreba sem letela v Berlin, kjer sta me na letališču pričakala moj mentor Micha in prostovoljka iz Rusije, moja sostanovalka Nastya. Z Nastyo sva se takoj ujeli in kasneje sva večino časa tudi preživeli skupaj. Odpravili smo se proti Seelowu, ki je uro in pol vožnje z vlakom stran. Takrat sem bila tudi prvič v Berlinu, ki je tako velik, da skoraj nisem mogla dojeti. Ko smo končno prispeli v Seelow, sem videla, da je to čisto majhno mestece, skoraj vas. Nastya mi je rekla, da se tukaj ne dogaja kaj preveč. Sama prihaja iz vasi blizu Krasnodarja, a po njenih besedah je le ta večja, kot so mesta v Sloveniji. Kljub temu je bilo moje poletje precej zapolnjeno. Najprej sem kratek čas preživela v hiši, ki je sedež organizacije, kjer sva z Nastyo nadzorovali otroke v Online-Cafeju. To je računalniška soba, kjer otroci igrajo igrice in deskajo po internetu pod nadzorom odraslih. Nekaj časa sva preživeli tudi v Kidsclubu, kjer sva skupaj z deklicami izdelovale nakit in igrale karte.

Nato pa sva z otroci večino poletja preživele na taborih. Moja organizacija ima v lasti objekt v bližnji vasi Lebus, ki leži na bregu reke Odre, čez katero je videti Poljsko, v daljavi pa Frankfurt na Odri. Tam smo z različnimi skupinami otrok preživele več tednov. Hodili smo na kopanje v jezero, slikali smo na majice, izdelovali košare, hodili na pohode v gozd in organizirali otroški disko in skakanje po napihljivem gradu.

Enkrat sem se udeležila tudi tabora v Poljskem v mestu Łagow. To je čudovito turistično mestece v ob velikanskem jezeru. Tukaj smo se zabavali tudi v plezalnem parku, ki ga ima v lasti Slovenec, ki je 40 let živi na Poljskem. To je bil tudi edini Slovenec, kar sem jih do sedaj srečala, odkar sem zapustila Slovenijo. Slovensko je naučil tudi svojo hčerko, ki tudi dela v parku, kar se mi je zdelo zelo lepo.

S koncem poletja je Nastya odšla, ostala sem sama v stanovanju v podstrešju naše hiše, kar je bila za mene povsem nova izkušnja. Pogrešala sem jo in počutila sem se osamljeno, a obenem sem začutila svobodo, kot še nikoli doslej. Lahko sem počela, karkoli sem si želela, ne da bi se ob tem morala ozirati na kogarkoli drugega, kar je zelo prijetno.

A takrat še nisem imela časa samevati. Par dni za tem sem se namreč udeležila uvodnega seminarja za prostovoljce v Weimarju. Ta seminar je bil preprosto fenomenalen. Spoznala sem čudovite ljudi iz cele Evrope, ki nam je bilo vsem skupno to, da opravljamo EVS v Nemčiji. In da imamo Nemčijo radi in bi si po možnosti tu želeli tudi ostati. Še nikoli prej v času mojega prostovoljstva v Nemčiji se še nisem počutila tako sprejeto in razumljeno, kot v tej skupini somišljenikov. Poleg tega sem dobila tudi pomembne informacije o EVS-u in še dodatno uvidela, kako hvaležna sem lahko za Natašo in za svojo pošiljateljsko organizacijo Pekarno Magdalenske mreže, ki mi vedno stojita ob strani in mi odgovorita na vsa vprašanja. Nimajo vsi prostovoljci takšne sreče in kar nekaj jih je imelo resne težave z gostiteljsko organizacijo. Prav zato je udeležba na uvodnem seminarju zelo pomembna.

V jeseni se je v Frizzu začelo novo poglavje, konec je bilo s poletnimi tabori in dogajanje se je usmerilo v hišo. Dodatno je naša organizacija sodelovala na različnih dogodkih v Nemčiji in na Poljskem. Tukaj sem se prvič poskusila pri poslikavi obraza, za kar so otroci rekli, da mi gre kar dobro od rok, sama pa sem do svojega dela še vedno kritična. Na svetovni dan otroka smo organizirali tudi praznovanje na trgu pred hišo, kjer sem sodelovala pri organizaciji zabavne olimpijade in pri poslikavi otrok. Med drugim sem v organizaciji odgovorna tudi za njihovo FB stran, kjer redno objavljam fotografije dogodkov. Na lastno pobudo pa v novembru začnem tudi z učnimi urami angleščine in inštrukcijami angleščine, s katerimi bom popestrila ponudbo v Frizzu.

Moja nemščina je vsak dan boljša, nikoli si nisem mislila, da se bom sposobna brez težav sporazumevati v nemščini, a preklop se je zgodil že nekaj mesecev po prihodu, saj druge izbire preprosto nisem imela, ker tu ljudje angleško ne govorijo. Tudi učne ure pomagajo, saj v Frankfurtu na Odri dvakrat na teden obiskujem pouk s sovrstniki iz Poljske, Slovaške, Sirije, Iraka in drugod.

Novembra mineva četrti mesec mojega bivanja v Nemčiji. V tem času sem veliko doživela, vem pa, da me dosti se čaka, in tega se veselim.

Lucija Korošec