Moja izkušnja EVS se je počasi prevesila v drugo polovico.

Novembra je bil v Berlinu čas za vmesni seminar. Če smo na uvodnem seminarju med sabo še govorili angleško, smo na vmesnem že vsi komunicirali v nemščini. Ponovno sem se srečala z nekaterimi prostovoljci iz prvega seminarja in spoznala nekaj novih obrazov. Čeprav stanujem blizu Berlina, je bilo tokrat prvič, da sem ga doživela v družbi skupine sovrstnikov iz celega sveta. Vmesni seminar žal traja samo pet dni, in ti so spet prehitro minili.

Ob mojem prihodu nazaj je bil Frizz že poln božičnega vzdušja. Sodelovala sem pri delavnici izdelovanja adventnih venčkov, ki so se ga udeležile predvsem družine beguncev iz Čečenije, kar me je prijetno presenetilo, saj so le ti muslimani, a očitno se dobro prilagajajo naši kulturi.

Decembra je naše mesto organiziralo tudi božični sejem na trgu pred našo hišo. Seveda se ga je udeležil tudi Frizz. Že novembra smo z otroki izdelovali snežake in Božičke iz keramičnih lončkov, ki smo jih potem prodajali na naši stojnici. Sejem je bil res lep: lesene hiške s kuhanim vinom in sladicami, vrtiljaki za otroke, oder z Božičkom in celo mali živalski vrt s kozami. Seveda sem obiskala tudi božični sejem v Berlinu, na Aleksandrovem trgu. V bistvu sta tam bila kar dva: prvi je bil »ta pravi«, imel je stojnice s kuhanim vinom, kandiranimi jabolki in ostalimi dobrotami ter ročnimi izdelki, celo drsališče okoli Neptunove fontane, čeprav je bilo pretoplo za sneg. Drugi pa je bil neverjeten. Počutila sem se, kot da sem v Gardalandu, le da je bilo več luči, glasbe in vzdušja. Bil je poln vrtiljakov, vlakcev smrti in hiš strahov. In bil je neverjetno poln ljudi.

Tja sem se vrnila še enkrat decembra, ko sem se v Berlinu ponovno srečala s tremi prostovoljci iz prvega seminarja. Zelo sem bila vesela, da sem jih lahko ponovno videla, saj noben ne razume prostovoljca v tuji deželi tako, kot drug prostovoljec. To veselo snidenje je žal zaznamoval neprijeten dogodek, saj so prostovoljki iz Madžarske med vožnjo na podzemni železnici iz žepa ukradli telefon. To mi nikakor ni šlo v glavo, saj sva se celo vožnjo pogovarjali, a očitno je tatu kljub vsemu med direndajem ob izstopu uspelo izmakniti telefon. Takrat sem se resnično zamislila in se zavedla vseh opozoril, ki jih nikoli nisem jemala preveč resno, kako ti lahko v velikem mestu takoj sunejo telefon ali denarnico.

Kmalu po nesrečnem dogodku sem bila nazaj v Berlinu, tokrat na poti na letališče, saj sem se čez božično-novoletne praznike vračala v Slovenijo k svoji družini. Čeprav uživam v svojem projektu, se je bilo lepo spet vrniti domov, videti domače in govoriti slovensko. Prazniki so hitro minili in kaj kmalu sem bila spet v Benetkah, na letališču in spet na poti nazaj v Berlin, nato pa uro in pol z vlakom spet v Seelow.

Januarja sem končno zbrala vse informacije in dokumente, da sem poslala prošnjo za priznavanje mojega poklica. Pred tem sva šla z Micho, mojim mentorjem, še v mestno hišo, kjer me je tudi uradno prijavil, da stanujem v Seelowu. Postopek je bil zelo kratek in brezplačen, ker mi je bilo v veliko olajšanje. Manj prijetno je to, da je potrebno tri mesece čakati na rezultate priznavanja poklica.

Micha me je peljal tudi na koncert od Ellie Goulding v Berlinu. Ponavadi ne hodim veliko na koncerte, zato sem bila navdušena, da sem lahko v živo videla in slišala tako veliko zvezdo. Dvorana je bila nabito polna in šov je bil res fenomenalen.

Nato je bil čas za učenje. Januarja sem zaključila s tečajem nemščine in odločila sem se v marcu opravljati izpit za Goethe Zertifikat B2. Bila sem zelo živčna, saj je izpit kar drag, tako da bi bila res škoda, če mi ne bi uspelo. Izpit je trajal pol dneva in je bil zelo temeljit, a na koncu sem kljub vsemu imela dober občutek. Na rezultat pa sem še morala počakati.

Takoj naslednji dan sem sedla v avtobus in se odpeljala na konferenco Jugend für Europa v Nürenberg. Tja me je poslal Micha, saj sem mu veliko pomagala pri iskanju novih prostovoljcev za naš počitniški tabor v Lebusu. Tam sem spoznala veliko strokovnjakov za mladinsko delo iz cele Nemčije in Avstrije. Pogostitev je bila izjemna, prav tako mesto, ki je čudovito lepo. Ko sem prišla nazaj, sem imela le en dan časa, da sem prepakirala svoj kovček, takoj zatem sem namreč že letela na dopust v Köln. Tam sem se srečala s prostovoljcem iz Španije, ki sem ga spoznala na seminarju. V hostlu sem spoznala tudi nekaj zanimivih ljudi in skupaj smo raziskovali mesto.

Naslednji teden sem se za velikonočni vikend odpravila v Prago. Tam nisem bila prvič, a Praga je tako čudovito mesto, da se ga ne naveličaš. V hostlu se mi je pridružila moja družina, tako da smo velikonočne praznike preživeli skupaj. Mesto je bilo nabito polno, glavni trg pa poln stojnic in velikonočnega vzdušja.

Takoj naslednji dan po dolgi avtobusni vožnji iz Prage sem se odpeljala na počitniški tabor v Lebus. Tukaj trajajo božične in velikonočne počitnice po dva tedna in v drugem tednu počitnic smo organizirali mednarodni dekliški tabor z nemškimi in poljskimi deklicami. Na žalost nam je nagajalo vreme, a punce so vseeno uživale v aktivnostih, vsi pa smo se najbolj veselili izleta v Berlin, obiska v Sea Life in nakupovanja. Zadnji dan smo le imeli nekaj sreče z vremenom in sodelavca sta za otroke postavila napihljivi grad, da so se lahko popolnoma znoreli, preden smo jih odpeljali domov.

April se je začel z veliko zabavo v kulturni hiši, ki smo se je udeležili tudi skoraj vsi sodelavci iz Frizza. Po devetih mesecih sodelovanja se med njimi počutim sproščeno in tudi oni so me sprejeli medse. Do zaključka mojega projekta me ločijo le še trije meseci. V tem času sem ugotovila, da me delo z otroki resnično veseli. Videla sem, da jim znam pomagati in prisluhniti. Vem, da želim nadaljevati z delom v tej smeri in po možnosti ostati v Nemčiji.

Lucija Korošec