TU-BITI / BEING THERE razstava / exhibition

Here we are, almost at the end of our EVS experience. We were able during all that time to discover Slovenia as much as possible, enough to be able to 'give it back' a little bit. In that way, we decided to organize our own exhibition and we named it 'Dasein' (Being there), to refers to Heidegger's philosophy. Here is what we wrote about it to explain our approach:

“How much time do we need to get to know a foreign country? How much time a foreigner needs to get over the „touristic perspective“? For how long he or she is determined to experience only shallow exoticism of a visited country?
Actually, what does mean this „get to know“? Fresh foreign eye maybe could be an advantage. A foreigner is not nostalgic. There is not any relationship to visit countries and cities. Maybe that is him who can see clearly the reality.

French Cécile Bondon and Czech Marek Šurkala are spending 10 months in Slovenia. During this period, they have tried to understand their host country. Different mentalities, traditions, habbits, historical and political background, kind of humour, relation with the nature, language, food, … They had to cope with all of these aspects.
Now, they try to articulate gained experience. Their way of artistic expression is totally different. She draws illustrations. Her work is done with traditional skills, such as mechanical pencil or gouache (a specific kind of paint similar to watercolor but modified to make it opaque). She is mostly an illustrator for books. This time, it is more like a soft parody of educational books or user's manuals.
He takes photographs. He tries with his camera to capture the most truthful image of reality as is possible. Simple composition, absence of strong visual style, wide-angle lens, using old analog technology that prevents to do any manipulations.”

To gain the attention of the potential visitors, we tried to do a strong communication (strong of color contrasts actually!). We mixed two of our images to put it on the announcement poster. The result looks silly, on purpose:

We mixed the three flags (Slovenia, Czech, France), and we painted it on the front wall of the gallery K18, where we had the exhibition, in Koroška cesta:

Then we organized our opening and we were very glad to see a lot of people interested by our work ! For me and Marek, it is our first official exhibition. It is pretty hard to show its own work, I still have some problems with that, but as we are two, it is much easier.

 

For my part, I did something different from my usual illustration work. This time, I did a really realistic work to not be too far from the photographic work of Marek, and also because I didn't want to distort anything from what I saw. So, just as it is, without judgement or approval. My work is divided in two parts: a colored part, which is illustrations of objects, one building, or representative element of one event in Slovenia. And another part is in black and white, only graphite on sketching paper, where I am playing with Slovene words. It is actually portmanteau words, several words in one. Funny or poetic details I saw in some words (for example otrok can be otok. Which means child, and island, so totally different with only one letter less). So I was really looking forward to see the reaction of Slovene people. Some of them liked it very much, some other didn't react, some tried to kill me. No, ahah, joking :P but it was interesting to see :) 

I think that I am going to do again this exhibition in France when I will be back, to make french people discover a little part of Slovenia through my own experience. Nothing is planned yet, so we'll see :)

It is still visible till the 23^rd of November, you can check everything here : https://www.facebook.com/events/527924414039409/ 

Thank you for reading!

Cécile

Vsaka izkušnja EVS je nekaj posebnega. Moja se je začela julija v vzhodni Nemčij.

Sem Lucija Korošec, prihajam iz Sp. Polskave, majhne vasice blizu Maribora. S prostovoljstvom sem se začela ukvarjati po diplomi iz angleščine in pedagogike, da svoje znanje preizkusim še v praksi. Prvo priložnost sem dobila kot prostovoljka pri programu "Nudenje brezplačne učne pomoči", v organizaciji Pekarna Magdalenske mreže, MISC INFOPEKA. 

Nato pa sem opravila še trimesečno pripravništvo v jezikovni šoli v Palermu na Siciliji v okviru projekta Leonardo da Vinci. Poletje na Siciliji je bilo nepozabno, morje, sonce in zabave, zato sem se odločila ostati. Po nekaj mesečnem neuspešnem iskanju dela, medtem ko sem za preživetje občasno individualno poučevala angleščino in prevajala, se je v meni začela prebujati želja po nečem popolnoma drugačnem. Kot sedaj pri beguncih, se mi je v glavi risala slika Nemčije, države, kje je vse urejeno in ima vsak službo. Ker sem nekaj nemščine še znala iz srednje šole, sem se odločila preizkusiti srečo in sem začela iskati svoj projekt evropske prostovoljne službe.

Napisala sem na desetine prošenj, vedela sem le, da si želim delati z otroki kot pedagoginja v Nemško govoreči deželi. Tako da sem se prijavljala na vsa mesta za delo z otroki v Nemčiji in Avstriji. Končno se mi je uspelo dogovoriti z organizacijo v Seelowu, ki organizira prostočasne aktivnosti za otroke. O mestu nisem vedela nič, vedela sem le, da je blizu Berlina, kar mi je bilo všeč.

Po treh mesecih nestrpnega čakanja sem dobila pozitiven odgovor iz nemške Nacionalne agencije. Tako sem se odpravila v Seelow. Iz Zagreba sem letela v Berlin, kjer sta me na letališču pričakala moj mentor Micha in prostovoljka iz Rusije, moja sostanovalka Nastya. Z Nastyo sva se takoj ujeli in kasneje sva večino časa tudi preživeli skupaj. Odpravili smo se proti Seelowu, ki je uro in pol vožnje z vlakom stran. Takrat sem bila tudi prvič v Berlinu, ki je tako velik, da skoraj nisem mogla dojeti. Ko smo končno prispeli v Seelow, sem videla, da je to čisto majhno mestece, skoraj vas. Nastya mi je rekla, da se tukaj ne dogaja kaj preveč. Sama prihaja iz vasi blizu Krasnodarja, a po njenih besedah je le ta večja, kot so mesta v Sloveniji. Kljub temu je bilo moje poletje precej zapolnjeno. Najprej sem kratek čas preživela v hiši, ki je sedež organizacije, kjer sva z Nastyo nadzorovali otroke v Online-Cafeju. To je računalniška soba, kjer otroci igrajo igrice in deskajo po internetu pod nadzorom odraslih. Nekaj časa sva preživeli tudi v Kidsclubu, kjer sva skupaj z deklicami izdelovale nakit in igrale karte.

Nato pa sva z otroci večino poletja preživele na taborih. Moja organizacija ima v lasti objekt v bližnji vasi Lebus, ki leži na bregu reke Odre, čez katero je videti Poljsko, v daljavi pa Frankfurt na Odri. Tam smo z različnimi skupinami otrok preživele več tednov. Hodili smo na kopanje v jezero, slikali smo na majice, izdelovali košare, hodili na pohode v gozd in organizirali otroški disko in skakanje po napihljivem gradu.

Enkrat sem se udeležila tudi tabora v Poljskem v mestu Łagow. To je čudovito turistično mestece v ob velikanskem jezeru. Tukaj smo se zabavali tudi v plezalnem parku, ki ga ima v lasti Slovenec, ki je 40 let živi na Poljskem. To je bil tudi edini Slovenec, kar sem jih do sedaj srečala, odkar sem zapustila Slovenijo. Slovensko je naučil tudi svojo hčerko, ki tudi dela v parku, kar se mi je zdelo zelo lepo.

S koncem poletja je Nastya odšla, ostala sem sama v stanovanju v podstrešju naše hiše, kar je bila za mene povsem nova izkušnja. Pogrešala sem jo in počutila sem se osamljeno, a obenem sem začutila svobodo, kot še nikoli doslej. Lahko sem počela, karkoli sem si želela, ne da bi se ob tem morala ozirati na kogarkoli drugega, kar je zelo prijetno.

A takrat še nisem imela časa samevati. Par dni za tem sem se namreč udeležila uvodnega seminarja za prostovoljce v Weimarju. Ta seminar je bil preprosto fenomenalen. Spoznala sem čudovite ljudi iz cele Evrope, ki nam je bilo vsem skupno to, da opravljamo EVS v Nemčiji. In da imamo Nemčijo radi in bi si po možnosti tu želeli tudi ostati. Še nikoli prej v času mojega prostovoljstva v Nemčiji se še nisem počutila tako sprejeto in razumljeno, kot v tej skupini somišljenikov. Poleg tega sem dobila tudi pomembne informacije o EVS-u in še dodatno uvidela, kako hvaležna sem lahko za Natašo in za svojo pošiljateljsko organizacijo Pekarno Magdalenske mreže, ki mi vedno stojita ob strani in mi odgovorita na vsa vprašanja. Nimajo vsi prostovoljci takšne sreče in kar nekaj jih je imelo resne težave z gostiteljsko organizacijo. Prav zato je udeležba na uvodnem seminarju zelo pomembna.

V jeseni se je v Frizzu začelo novo poglavje, konec je bilo s poletnimi tabori in dogajanje se je usmerilo v hišo. Dodatno je naša organizacija sodelovala na različnih dogodkih v Nemčiji in na Poljskem. Tukaj sem se prvič poskusila pri poslikavi obraza, za kar so otroci rekli, da mi gre kar dobro od rok, sama pa sem do svojega dela še vedno kritična. Na svetovni dan otroka smo organizirali tudi praznovanje na trgu pred hišo, kjer sem sodelovala pri organizaciji zabavne olimpijade in pri poslikavi otrok. Med drugim sem v organizaciji odgovorna tudi za njihovo FB stran, kjer redno objavljam fotografije dogodkov. Na lastno pobudo pa v novembru začnem tudi z učnimi urami angleščine in inštrukcijami angleščine, s katerimi bom popestrila ponudbo v Frizzu.

Moja nemščina je vsak dan boljša, nikoli si nisem mislila, da se bom sposobna brez težav sporazumevati v nemščini, a preklop se je zgodil že nekaj mesecev po prihodu, saj druge izbire preprosto nisem imela, ker tu ljudje angleško ne govorijo. Tudi učne ure pomagajo, saj v Frankfurtu na Odri dvakrat na teden obiskujem pouk s sovrstniki iz Poljske, Slovaške, Sirije, Iraka in drugod.

Novembra mineva četrti mesec mojega bivanja v Nemčiji. V tem času sem veliko doživela, vem pa, da me dosti se čaka, in tega se veselim.

Lucija Korošec