The month of holidays: August, friends and my familly came in slovenia to visit me, it was the good occasion to travel around Slovenia.
It was nice to show my environment since 6 month at all my family: how I live, where I work, my friends, my favorite place to hang out, etc. All this person brought me this envy to continue more my projects in Slovenia and everywhere.
The last week in August with Jade we went in Dobrna for our Mid-term training with the others volunteers. I can say that at the beginning I was not so ready to go there, because i had bad memories about the last training.
After one month in holidays without coming at infopeka, i wanted to come back there and start new projects. But ok, I can say that I liked this training. It was in a good environment with new EVS and the workshops were more interesting for my questions. In fact, it was about the future, after EVS, how to "use" our Evs in our life. All the week was more free than last training, we had more free time to discuss with the others volunteers and talk about our own projects and maybe do something together. It was also a new opportunity to meet new people and make a new network.
Clementine Clenet
Thursday, 16 October 2014
EVS avantura Vol. 3 - Urška Ženko!
EVS avantura Vol. 3
Ker me Nataša (koordinatorica) in moja vest že zelo priganjata za novi blog (čeprav se mi zdi, da sem komajda napisala prejšnjega), se tokrat javljam iz srca Baščaršije v Sarajevu, ki je moje že drugo Rotor popotovanje. Poleti sem bila 12 dni na road tripu po Srbiji in Bolgariji, ker smo v Plovdivu postavili razstavo Black Sea Calling. Takoj po vrnitvi smo začeli intenzivno delati na projektu Future Heritage Collection, v okviru katerega v teh dneh izbiramo predmete, katere ljudje pojmujejo kot del naše bodoče dediščine. Drugi del projekta, ki bo razstava predmetov in njihovih fotografij na plakatih, se bo odvijal v okviru MESS festivala v oktobru. Prihodnjo soboto imamo v okviru festivala steirische herbst otvoritev naše nove razstave z naslovom Teritoriji. V oktobru pa načrtujem, da začnem spet spati, jesti, dihati in pridobiti nazaj skoraj že pozabljeni pojem prostega časa. Trenutno obiskujem tudi intenzivni tečaj nemščine, ki ga imam štirikrat na teden po 2 šolski uri. Tečaj se izvaja v zelo mali skupini in je zato super, vendar pa moramo precej delati tudi doma in ob garanju v Rotorju je trenutno moje življenje delo-učenje-učenje-delo. Branje nemških romanov je napredovalo na 7 minut na stran, s čimer sem že kar mičkeno zadovoljna. V začetku septembra sem se tudi že četrtič selila. Zdaj imam končno prvič v življenju stanovanje samo zase. In to ne kakršnokoli, ampak neverjetno srčkano in prostorno, prenovljeno, z ogromno sobo z nekaj zelo izbranimi starimi in starinskimi kosi pohištva. Stanovati sam je tak užitek, da sem kar nehala vabiti ljudi na obisk (na veliko smolo se zdaj vabijo kar sami). Še vedno sem v istem bezirku kot prej – 10 minut do službe, 15 minut do tečaja (oziroma od tečaja, ker grem tja kar naravnosti iz Rotorja) in 2 minuti do moje najbližje prijateljice. Mesto je lahko res neverjetno majhno. Ker nisem prepričana koliko blogov bom do konca leta še napisala, lahko malo strnem občutke glede Evsja na podlagi svojih in veliko tujih izkušenj. Zelo veliko ali recimo raje preveč projektov je en sam velik dolgčas in zapravljanje evropskega denarja in energije in časa mladih ljudi. Nekaj projektov je zanimivih in zabavnih in omogoča mladim uresničiti lastne ideje. Eni pa so bolj podobni redni zaposlitvi. Čeprav to ni ravno skladno z idejo, kaj naj bi Evs bil, sem kar vesela, da sem sama pristala v enem od takih. Z obveznostmi in odgovornostmi, veliko samostojnega dela, predvsem pa občutkom, da bom iz tega pridobila kar največ delovnih in življenjskih izkušenj, znanja in poznanstev.
Ker me Nataša (koordinatorica) in moja vest že zelo priganjata za novi blog (čeprav se mi zdi, da sem komajda napisala prejšnjega), se tokrat javljam iz srca Baščaršije v Sarajevu, ki je moje že drugo Rotor popotovanje. Poleti sem bila 12 dni na road tripu po Srbiji in Bolgariji, ker smo v Plovdivu postavili razstavo Black Sea Calling. Takoj po vrnitvi smo začeli intenzivno delati na projektu Future Heritage Collection, v okviru katerega v teh dneh izbiramo predmete, katere ljudje pojmujejo kot del naše bodoče dediščine. Drugi del projekta, ki bo razstava predmetov in njihovih fotografij na plakatih, se bo odvijal v okviru MESS festivala v oktobru. Prihodnjo soboto imamo v okviru festivala steirische herbst otvoritev naše nove razstave z naslovom Teritoriji. V oktobru pa načrtujem, da začnem spet spati, jesti, dihati in pridobiti nazaj skoraj že pozabljeni pojem prostega časa. Trenutno obiskujem tudi intenzivni tečaj nemščine, ki ga imam štirikrat na teden po 2 šolski uri. Tečaj se izvaja v zelo mali skupini in je zato super, vendar pa moramo precej delati tudi doma in ob garanju v Rotorju je trenutno moje življenje delo-učenje-učenje-delo. Branje nemških romanov je napredovalo na 7 minut na stran, s čimer sem že kar mičkeno zadovoljna. V začetku septembra sem se tudi že četrtič selila. Zdaj imam končno prvič v življenju stanovanje samo zase. In to ne kakršnokoli, ampak neverjetno srčkano in prostorno, prenovljeno, z ogromno sobo z nekaj zelo izbranimi starimi in starinskimi kosi pohištva. Stanovati sam je tak užitek, da sem kar nehala vabiti ljudi na obisk (na veliko smolo se zdaj vabijo kar sami). Še vedno sem v istem bezirku kot prej – 10 minut do službe, 15 minut do tečaja (oziroma od tečaja, ker grem tja kar naravnosti iz Rotorja) in 2 minuti do moje najbližje prijateljice. Mesto je lahko res neverjetno majhno. Ker nisem prepričana koliko blogov bom do konca leta še napisala, lahko malo strnem občutke glede Evsja na podlagi svojih in veliko tujih izkušenj. Zelo veliko ali recimo raje preveč projektov je en sam velik dolgčas in zapravljanje evropskega denarja in energije in časa mladih ljudi. Nekaj projektov je zanimivih in zabavnih in omogoča mladim uresničiti lastne ideje. Eni pa so bolj podobni redni zaposlitvi. Čeprav to ni ravno skladno z idejo, kaj naj bi Evs bil, sem kar vesela, da sem sama pristala v enem od takih. Z obveznostmi in odgovornostmi, veliko samostojnega dela, predvsem pa občutkom, da bom iz tega pridobila kar največ delovnih in življenjskih izkušenj, znanja in poznanstev.
Urška Ženko
Subscribe to:
Posts (Atom)
