Ko sem se pred letom ali dvema
uspela oddaljiti od patetiziranja nad lastno neaktivnostjo in brezciljnostjo v
življenju, sem se naenkrat zavedala, da tavanje vstran od karierizma, nekam v
neznano, ne pesti samo mene, ampak večji del moje generacije. V skoraj 26. veku
lahko stalno zaposlene ali z jasnim življenjskim ciljem opredeljene kolegice in
kolege, preštejem na prste ene roke. Mogoče se družim z drugačnimi,
nenormalnimi, bluzerji in zabušanti, lenuhi in dekadentneži.
Mogoče je tega mnenja dolgo bila tudi moja
mama. Tekom številnih jutranjih avtocestnih pogovorov, ko sem ji na njeni redni
vsakodnevni delovni trasi občasno delala družbo s svojo študijsko potjo, se je
njeno mnenje počasi začelo mehčati. Najprej je sodila mojo nezainteresiranost
in izgubljenost ter me skušala spraviti na realna tla. Tja, kjer mi bo tekla
delovna doba in kjer bom nekoč dobivala pokojnino[1].
S časom se je iz mene izpirala
krivda lenobe, iz nje pa sodba le – te. Družno sva ugotovili, da živimo v
svetu, ki ne prinaša varnosti, kjer je hkrati preveč in premalo možnosti, ki ni
jasen, ki ni smiseln. Da mi diploma, do katere sem se privlekla s poslednjimi
močmi študijske volje in predvsem(!) zaradi občutka dolžnosti do staršev, ne bo
zagotovila brezskrbnega življenja z redno plačo, stanovanjem, tv, avtom in tako
naprej. Ti časi so preteklost, mogoče so realnost naših staršev. Tako kot si
jih jaz predstavljam, v primeru, če so sploh kdaj obstajali.
Sreča pa je nanesla, da si takšnega
življenja ne želim. S tem notranjim vzgibom sem se skoraj dokončno sprijaznila
prav to leto, ko prostovoljim. Imam čas za razmišljanje, ugotavljanje, za
preizkušanje in eksperimentiranje, za pridobivanje moči in predajanje lastni
šibkosti. Ugotovila sem, kaj želim in česa nočem početi. Čisto konkretno –
nočem se ukvarjati s svetlobnim tehniciranjem v teatru ali na koncertnih
prizoriščih, kot sem tako dolgo bila prepričana. Me ne veseli. Želim si gojiti
in nabirati lastno hrano, se ukvarjati s pisanjem in glasbo. Nočem živeti v
mestu, med asfaltom in smetmi, ampak med vodo in drevjem. Ne želim se predajati
zgolj lastnim problemom, ampak razmišljati o tem, kaj svet in ljudi okoli mene
osrečuje in jim to dati.
Mogoče do vseh teh ugotovitev sploh
ne bi prišla v zavetju poznanega okolja, med ljudmi, ki jih dojemam kot
samoumevne in z razbijanjem misli o pridobivanju finančnih sredstev za
stanovanje in hrano, ali v primeru najhujše možnosti, ob visenju na „mamini
dojki“. Še dva meseca in bo moje leto prostovoljstva končano, vrata v „realni
svet“ pa široko odprta. Skoznje prav gotovo ne bom stopila rada. Najverjetneje
se bom, z veliko strahu in poguma, bila primorana potisniti skoznje. Ah,
dramatiziranje.
Kakorkoli, za zaključek se
samovoljno odločam, da je največja možnost, ki jo projekt EVS svojemu
udeležencu ali svoji udeleženki ponuja, ta, da omenjeni, oziroma omenjena na
zelo nežen način spozna, da se je tekom let razvil/razvila v odgovorno osebo,
ki lahko svet okoli sebe spreminja in neguje, brez da bi ob tem
pozabil/pozabila na uresničevanje svojih lastnih sanj želj in hrepenenj. (V
življenju ne bom bogata, bom pa srečna – to mi je povedala (ali zaželela?) moja
mama)
Nežka
Struc, EVS prostovoljka na Stanici, na Slovaškem
[1] To misel sedaj posplošujem. V
svojem jedru je bila bolj kompleksna in spremenljiva. Lastni materi na tem
mestu nočem delati krivice s polaganjem napačnih besed v usta, zato omenjam, da
je tok misli malenkostno prirejen za boljši pretok besedila. Sicer pa si
zapomnimo in slišimo običajno to, kar hočemo, a ne?
Več fotografij je dosegljivih tukaj.
