Utrinki, vtisi iz Brage, Portugalska

O EVS-u sem razmišljala že od pomladi, a zamudila roke za prijavo in se sprijaznila s tem, da letos pač ne bo šlo. Potem sem sredi avgusta dobila informacijo o projektu na Portugalskem, ki se začne čez dva tedna, se odločila, da se prijavim in upala na najboljše. Slišalo se je zanimivo – delali naj bi v organizaciji Evropske prestolnice mladih. Dvajset prostovoljcev iz štirih različnih držav, zdelo se je, da bo ogromno dogajanja. Pa novo okolje, nova kultura, nove izkušnje...

V sredini septembra smo tako prispeli v Brago, ki je tretje največje mesto Portugalske. Štirje prostovoljci iz Slovenije - Lea, Mario, Mojca in jaz smo se znašli pred hotelom, ki bo naš začasni dom, dokler nam ne uredijo hiše. Grki še niso prispeli, Belgijci in Italijani pa so bili na usposabljanju v Lizboni. Ob prihodu smo tako dobili nekaj prostih dni, ki smo jih izkoristili predvsem za druženje in raziskovanje našega novega doma.

 Braga je simpatično mestece; v bistvu kar precej podobno Mariboru, le nekoliko bolj posejano s cerkvami in vrtovi. Spomnim se prvih dni, ko smo se spraševali, če bomo kdaj sposobni razumeti jezik in v restavraciji naročali naključne stvari. Na začetku se je vse zdelo tako tuje; skoraj oddaljeno, ampak prijetno na svoj način.

Nekaj dni kasneje smo bili na kupu prostovoljci vseh štirih držav. Toliko različnih oseb, a vsi s podobnimi cilji. Sprašuješ se s kom se boš spoprijateljil, bo lahko takšna masa ljudi v nekem trenutku delovala? Danes vem, da se da, čeprav ni vedno enostavno, ampak vsi delimo isto izkušnjo. Smešno, da so nas verjetno na začetku najbolj povezale frustracije povezane z organizacijo.

Prišli smo polni pričakovanj in motivacije za delo, a organizacija ni bila pripravljena na dvajset ljudi. Saj so se trudili, a razočaranja so se začela vrstiti. Nismo imeli dela, tedenskega plana, včasih so nas poklicali in rekli, da moramo čez pol ure biti v pisarni, ker bomo po mestu delili prospekte za prihajajoče dogodke in mi smo spet godrnjali. Edina stalnica v tistem trenutku je bil tečaj portugalskega jezika, a naša učiteljica ni govorila angleščine, kar je stvar seveda otežilo. Če povem, da smo okrog božiča – ljudje stari od devetnajst do trideset risali in pisali pisma Božičku, je verjetno precej jasno, kako je vse skupaj delovalo. Pa smo imeli sestanke, kjer so vedno znova obljubljali, da se bodo stvari spremenile in iskali nove izgovore. V nekem trenutku smo imeli dovolj; brezdelje nam je v tistem trenutku že res začelo najedati, zato smo se jasno in glasni pritožili. Tokrat veliko bolj resno kot na tistih sestankih prej.

Ena izmed glavnih težav je bilo dejstvo, da po dveh mesecih v Bragi še vedno nismo imeli doma. Življenje v hotelu se morda sliši pravljično, a je daleč od tega. To ni tvoj osebni prostor; ne moreš si skuhati kave, ne moreš si pripraviti kosila, nikoli ne moreš zares razpakirati stvari, ker obstaja možnost, da se boš čez nekaj dni preselil v kak drug hotel. Bilo je veliko čakanja. Pa to v bistvu niti ni bilo grozno. Naporno je bilo, da so nam vsak teden znova rekli, da se naslednji teden gotovo selimo v hišo. In potem naslednji teden spet. Siti smo bili lažnega upanja in posledično izgubili zaupanje v organizacijo.

Novembra smo se končno vselili v hišo; a tudi hiša ni bila to kar so nam obljubljali. Verjetno se sliši, kot da smo neskončno razvajeni, a tuširanje z ledeno vodo ni najbolj prijetno. Sploh, če v sobi edini vir toplote predstavlja majhen kalorifer. Tukaj so bili potem še konstantni izpadi elektrike, internet, ki dela strašno počasi, kar je posebej moteče za tiste, ki so za svoje osebne projekte odvisni od računalnika. No, danes – dva meseca kasneje, imamo neskončno zalogo vroče vode. Komično je dejstvo, da v začetku le te ni bilo, ker niso pravilno nastavili grelnikov, ampak na Portugalskem se navadiš tega, da vse deluje počasi ali kot pravijo oni ˝com calma!˝

Zdaj pa k bolj pozitivnim stvarem. Tudi, če se zdi, da nismo počeli prav veliko, to ni povsem res. Udeleževali smo se raznih seminarjev, delali za rdeči križ, o prostovoljstvu predavali na srednjih šolah, sodelovali pri različnih projektih, bili ˝igralci˝ v kratkih filmih, bili na usposabljanju v Lizboni, videli ogromno različnih dogodkov in delali na osebnih projektih.

Če za brezdelje krivim izključno organizacijo, jim delam krivico. Naša naloga tukaj je, da delamo na svojih projektih, ki bi naj nadaljevali projekt Evropska prestolnica mladih, zdaj ko se je ta tukaj uradno končal in se preselil v Maribor. Vsak izmed nas naj bi naj ustvaril projekt, ki bo nekaj doprinesel dogajanju v mestu, hkrati pa razvijal naše sposobnosti in nam pomagal pri nabiranju izkušenj. Dejstvo je, da veliko prostovoljcev že od začetka točno ve kaj želijo početi in do zdaj niso tavali v tako razkošnem brezdelju kot nekateri izmed nas. Projekti so zelo raznoliki; od raziskav, delavnic za otroke s posebnimi potrebami, razvijanju mobilne aplikacije,  projektov povezanih z modo, plesom, fotografijo, religijo, ekologijo, alternativno kulturo Brage… V kratkem bosta Mario in Lea napisala več o svojem delu tukaj, jaz bom pa na kratko opisala projekt, ki ga izvajamo z Mojco in grško prostovoljko Mario.

Vse skupaj se je začelo kot šala, saj smo imele zasnovo za naše individualne projekte, a se dlje od zasnove nismo premaknile. V mestu pogosto vidiš študente oblečen v črne plašče in klobuke, ki so nas precej zabavali. Na začetku se nam niti sanjalo ni kaj počnejo, sčasoma pa smo ugotovili, da gre za t.i. – Tune. Glasbene skupine, ki nadaljujejo tradicijo, ki se je začela že v 13. stoletju. Na zabavah smo jim pogosto jemali klobuke z glav in se nasploh zabavali ob tem, da se ti v tem mestu včasih zazdi, da si na snemanju novega Harry Potterja. Kasneje smo se nekoliko bolj poglobile v samo strukturo in delovanje teh skupin in si rekle: ˝Zakaj pa ne bi posnele dokumentarca o njih?˝

Pa smo začele in ugotovile, da je včasih bolje začeti kasneje s stvarjo, ki te res zanima in veseli, kot pa butati z glavo skozi zid. Dokumentarec bo sestavljen iz intervjujev; predvsem pa se bomo osredotočile na posnetke iz terena. Prvi izlet je za nami in prav takrat smo ugotovile, da si bolj primernega projekta za nas ne bi mogle izbrati. Deset ur vožnje, ki jo vsako minuto spremljajo glasba, prav posebna pravila in kompleksno delovanje znotraj skupine, pospremljeno s preizkusi za nove člane, iniciacijskimi obredi in veliko dobre volje, ki ustvarijo enkratno vzdušje. Dobra stran tega projekta je gotovo tudi to, da bomo na ta način z njimi potovale po Portugalski, se udeležile raznih glasbenih festivalov in koncertov in imele ogromno dela.

Čeprav naš EVS projekt ni to, kar smo v začetku pričakovali, je izkušnja, ki je ne bi zamenjala. Znajdeš se v mnogih različnih situacijah, spoznaš ogromno ljudi in nabiraš izkušnje, tudi če se ti včasih zdi, da se ne dogaja prav veliko. Če hočeš, imaš delo. Če čakaš, da bo kaj padlo z neba, boš tukaj najverjetneje dobil dež (Braga je namreč najbolj deževno mesto na Portugalskem). Že zdaj vem, da bo maja težko zapustiti prostor, ki je postal naš dom.

Toliko za enkrat, v naslednjem prispevku pa malo več o življenju na Portugalskem.

Jerica Lorenci