European Voluntary Service

This is Pekarna's blog for EVS volunteers. Pekarna is a sending and hosting/receiving organisation for EVS volunteers and their volunteers (send and hosted ones) will keep you up to date about their work.

Evropska prostovoljska služba

Pekarna Magdalenske mreže Maribor te vabi, da se tudi ti pridružiš množici prostovljcev/-k Evropske prostovoljne službe (EVS) in odpotuješ v organizacijo po svoji izbiri v drugo državo EU. Smo pošiljajoča in gostiteljska organizacija EVS, ki mladim od 17. in do 30. leta za obdobje največ enega leta uredi vse podrobnosti za brezskrbno in povsem brezplačno delovanje v tujini.
Evropska prostovoljna služba je del programa ERASMUS + Mladi v akciji.

Za bolj podrobne informacije nas lahko kontaktiraš na: evs@pekarna.org



Sunday 25 October 2009

Sunday

Bambi Molesters, Demolition Group. I was lucky to experience concerts of these two legends (which I didn't know before, of course). They were very good. I recommend.

But after lot of loud music, it is always nice to wake up on Sunday and look out of the window. To see this..







Tisti stvari vidim z okna.

Friday 23 October 2009

Vselitvena!

Vselitvena
12. oktober 2009:

Pozdrav!

Javljam se vam ! :)

Žal še nisem imel časa, da bi kaj napisal na blog oz. uploadal slike, samo bom probal to urediti ta teden.

Trenutno delamo na festivalu Slobodna Zona, kmalu bo tudi DisPatch.
Redno tudi obiskujem tečaj srbščine.

Je kr dosti dela, samo je fajn.

Hvala vsem, res se imam super in uživam v tem, kar delam.

Upam, da se kmalu vidimo!
Kdaj pridete na obisk?

Lep pozdrav,
Sašo


Sašo na ulici:
Sašo na ulici

Pišem srpsko:
Pišem srpsko

Kos pizze za 50 centov:
Kos pizze za 50 centov

Blok:
Blok

Hypocrite's blabla

Be independant. 
Think and act.
Rely on nobody.

Do what you want.
Do what you know.
Do what you want to know.

Feed your soul and body.
Listen to others.
Don't follow them.

Criticize everything. 
Yourself in the first place.

Take radical changes of your mood as chances to see same things in different light.
Learn and teach.

Play.
Break rules.
Use words only as tools.
Avoid fools.
Do not be cool.


Act and reflect your actions.

Wednesday 21 October 2009

Mavrični Tel Aviv

Tel Aviv se rad predstavlja kot pisano mavrično mesto, kjer skupaj v harmoniji živijo ljudje različnih ras (Judje iz Evrope, Bližnjega Vzhoda, severne Afrike, celo etiopski Judje), različnih verstev (Judje in Arabci) in spolnih usmerjenosti. Sploh so tukaj vsi tako odprti in tako tolerantni, vsi se imajo radi, se držijo za roke in ob petkih zvečer opazujejo, kako mavrični prašički letijo proti sončnemu zahodu.

Dejstvo je, da v Tel Avivu res živijo vsi ti ljudje, tukaj je res zelo pisano, ni pa vse ravno tako lepo kot bi to želeli prikazati Izraelci. Vendar nimam namena govoriti o vseh vrstah diskiminacije med Judi samimi ali diskriminaciji do Arabcev in homoseksualcev (pred nekaj meseci je neznanec vstopil v dnevni center za homoseksualno mladino in streljal, umrla je 16-letna punca in fant, star manj kot 30). Ta teden sem na poti domov videla prizor, ki je krasno orisal situacijo v tem pisanem Tel Avivu. Žal nisem mogla takoj fotografirati, pa naj opišem, kako je zgledalo:

Pločniki v Tel Avivu so relativno široki, brez težav lahko po njih hodi tudi več ljudi vzporedno (ne tako kot pri nas). Ko sem tako hodila domov, mi pridejo nasproti trije možje (kako pravljično). Na levi strani je hodil zblazneli brezdomec, oblečen v umazano in strgano bundo (pri 35°C), v eni roki je imel kebab, ki ga je bog ve kje izprosil, v drugi pa pločevinko kokakole. Na ves glas je kričal stvari v ruščini, ukrajinščini ali kakšnem podobnem jeziku in pri tem tako krilil z rokami, da je kokakola špricala povsod okrog. Ob njem (v sredini) je hodil ortodoksni Jud – tisti tapravi, oblečen v črnino, z velikim črnim klobukom pa dolgo belo brado in kodri. V roki je imel žepno verzijo Biblije, v katero je nepremično bolščal in pri tem zelo na glas molil ter kimal z glavo. Prepričana sem, da mu je bilo neprijetno in je želel čimprej vstran, pa ne zaradi zmešanega brezdomca, temveč zaradi možakarja (?) na desni strani. Tam je namreč hodil/a transvestit, ampak tak taprav, kot jih v Sloveniji podnevi ponavadi ne vidimo. Mišičast moški z dolgimi lasmi, make-upom in šminko, sončnimi očali, v oprijetem topu in mini krilu z visokimi petkami. V rokah je imel vsaj pet vrečk z oblačili, ki jih je nosil kot da bi hodil po Peti aveniji v New Yorku, pri tem pa se je preko bluetooth slušalke zelo glasno pogovarjal z nekom o včerajšnji zabavi (Izraelci so zmerom precej glasni).














Trije moški torej, ki ne bi mogli biti bolj drugačni drug od drugega, z ramo ob rami hodijo skupaj po ulici v Tel Avivu. Res je, živijo v istem mestu, hodijo po istem pločniku, včasih celo istočasno, ampak drug drugega prezirajo in če se le da, ignorirajo. Vsi govorijo drug mimo drugega, nihče ne posluša in ne poskuša razumeti. Skupnega imajo samo nekaj: vsi so na svoj način zmešani.

Druga plat mavričnega Tel Aviva se kaže v četrti, kjer živim, najbolje kar v osnovni šoli, ki stoji nasproti mojega stanovanja. V to šolo namreč še ni stopila judovska noga. No prav, učitelji so judje, ampak verjetno tisti, ki jim na pedagoški ni šlo najbolje. Ker živim v gastarbeiterski četrti (južni del mesta), hodijo v to šolo gastarbeiterski otroci. Veliko temnopoltih, ki so prišli s trebuhom za kruhom iz Slonokoščene obale, Malija, Nigerije, veliko beguncev iz Sudana, po drugi strani pa veliko Azijcev, predvsem Filipincev, ki jih v Izraelu izkoriščajo kot negovalce starejših občanov. Precej je tudi ljudi iz Južne Amerike, tu pa tam pa se najde tudi kaka zelo revna ruska družina (v Izraelu je več kot milijon Rusov, vendar imajo državljanstvo in ponavadi stanujejo v boljših četrtih). V tej šoli pridejo skupaj otroci vseh teh pisanih narodnosti, vseh teh različnih navad in verstev. In na koncu se morajo nekako učiti pa tudi sporazumevati in družiti. Prav res zabavno je gledati dva Afričana pa Mehičana in tri fantke iz Filipinov kako se med igro košarke v hebrejščini prepirajo o tem ali so to bili koraki ali ne.

Ne vem, kdo je zmagal, prav gotovo pa vem, da so se imeli fino. In prav tukaj, v tem umazanem in zanemarjenem predelu Tel Aviva, se skriva tista prava pisanost, ti otroci, pritepenčki iz vseh koncev in krajev, se v jeziku, ki jim je vsem tuj, najboljše razumejo. Ja, pisanost Tel Aviva se pač kaže v vseh barvah revščine.

Špela


Tuesday 20 October 2009

"Šal dole!"

Yeah, yesterday was a strange day. Some people shouted at me because of my white-green scarf I was wearing: "Šal dole" - (Put the scarf away). They thought I am Ljubljana footbal team fan. And Maribor "football fans" are not friends with Ljubljana "footbal fans".

But I was wearing it because the weather was cold. I got this scarf as a goodbye gift from my friends in Žilina - a night before I came to Maribor. The colors are just accidental.

If I would have more guts, dignity and kilos, I would keep wearing it. But I am not a conflict type. I am not good at physical opinion exchange and I hate violence.

Dumb people like these are everywhere.
Funny and sad.

Monday 19 October 2009

A Death came to me today

Cadillac Face. Creative and complex persona. I would like to call him a friend but I don't know him that much. Or better say I didn't. He is gone now. He made his choice. I hope he feels better now. Nobody can imagine someone else's inner world. So be it. Anything.

I felt close to him even I didn't know him deeply. But I could feel much out of him. I liked his music.

Cadillac Face died,
Committed suicide,
Hope he's better now.

Wednesday 14 October 2009

Fak Fotošop

However we use it so much (and most of us illegaly, hehe), there are some moments when we can show the finger to this program.

For example, yesterday was the case. The task was - to design dvd case cover for Pekarna promo dvd. As cheap as possible (motto: zero is the best budget) and as fast as possible.

Step 1: We reviewed what we have or what we don't have. We have no plastic cd cases.

Step 2: Okay. We took a look around us. Pekarna and any other environment where (creative) people live and work is crowded with various kinds of trash or useless things that just wait to be used or thrown away as piece of junk. And of course, every-day tools and things that we use in our work.

Step 3: Idea - karton. There is always some carton-box that you can rebuild into something... higher. For example - super sexy cd cases.

So the plan is: karton, black stage tape, pen and nice hand-writing. And Pekarna stamp, naturally.

Blablabla. Long story short.

In the beginning, we were thinking of designing some nice cd cover case in photoshop that we would later print and put into plastic thing. But this low-budget, good-looking, enviroment-friendly idea caught, so we could and we happily did skip aaaall the computer(shit)work. Because we suck at Photoshop.

So what? For sure, it would be another small lesson for us. But we like to answer the challenge of doing good old-fashioned manual work - if there is occasion and situation. And IDEA. Yeah, let's go analog.

If we would do it photoshop, I am sure the final result would not look so good and we wouldn't be so satisfied with our job.

Message of today ego-blog: do not be afraid of things you are bad at, use them for your growth. Take them as creative challenge to improve yourself. Let it mean anything.

Use the trash inside and around yourself.

We work in mysterious ways.

(dusan, lucija)

Tuesday 13 October 2009

Ventilacija

Why is it good to write just for yourself? What's the meaning of taking photos without using them anywhere? Is it useless to draw something and never show it to anyone?

Sometimes I got this feeling of emptiness, low effectivity, senselessness. I feel I should do just things that have exact, particular meaning, sense or purpose. But this is wrong.

It's not bad to create something with no aim. If it makes me feel alive and happy and capable to actually do something then it is great. To do such thing. If nothing more, than I take it as an exercise. Training. A lesson in which I improve my creative skills. And experience I gained during this "senseless" activity can (and will be) used in a real-life situation that I might never think of happening.

Moreover. There are cases when some good idea emerges from totally senseless activity. Yeah. 

And I don't know why I am writing about this. Because for lot of people, this is clear and they don't need to think about it more. But I guess I need to re-assure myself again. So, today message for Dušan is: Do whatever you want if it makes you feel better (and others not worse).

Saturday 10 October 2009

Punk country

Don't take this post too seriously.
But I think that Slovenia people have quite punk soul.

Of course - I am generalising.
But who cares?

There is a railway crossing under (re)construction Ob železnici, near Pekarna. Workers work there. Heavy metal hardcore machines included. And people cross it no matter how big holes they tackle or how they step into workers job. But the workers are okay with it. They don't look nervous. It seems interactions like these are very usual, on daily basis.

And I want to say - I like it. It looks grotesque. It makes me smile. In Slovakia, the workers would swear to people - "why the fuck are you going through this spot when I am working right here?!" (maybe it's too exaggerated and of course there are exceptions).

But I can see a difference. And I like this punk way of doing things. And behaving.

Friday 9 October 2009

+386 (0)30 334 966

This is my new phone number. I am opened to various kinds of contact and communication. (Ignoration is also one way how to communicate. hehe)

Yesterday, I spent whole morning by cleaning the kitchen. On a first sight, it didn't look so bad but on the second look - it was filthy as hell. And I was surprised by myself. Usually, I don't care much about cleaning the place so much. Maybe I am getting.. older?

Or like Lester Burnham said "It's a great thing when you realize you still have the ability to surprise yourself."

Oh - and if you will call me, probably the first thing you will hear from me will be something like "moja slovenščina je slaba, govorte pomalu". But maybe there will be another surprise.

duš.

Wednesday 7 October 2009

Ime mi je Špela in včeraj me je opeklo sonce

Ime mi je Špela in včeraj me je opeklo sonce. Letos je jesen res lepa in relativno topla, ampak da bi me opeklo sonce ob kostanjih in moštu? Mogoče na trgatvi? Bolj malo verjetno. Opeklo me je včeraj na plaži v Tel Avivu. Tukaj sem že skoraj teden dni, prostovoljno delam pri organizaciji Windows for Peace. Moje prostovoljno delo poteka v sklopu projekta Evropska prostovoljna služba, sem pa me je poslala Pekarna-magdalesnke mreže, zato tudi pravkar berete moj blog na tej strani. Potrudila se bom, čimbolj redno pisati, kaj počnem in kaj se mi dogaja. Zaenkrat nekaj osnovnih podatkov.

V Izraelu bom ostala do poletja, v tem času bi rada pomagala organizaciji Windows ter drugim, ki se trudijo, da bi v Palestini končno zavladal mir. Organizacija Windows se zavzema za izraelsko-palestinsko sodelovanje, v okviru njihovega programa se enkrat na mesec dobivajo otroci in najstniki iz treh skupin izraelske družbe: izraelski Judje, Palestinci, ki živijo v Izraelu, in Palestinci iz Zahodnega brega. Skupaj imajo delavnice, okrogle mize, kjer se pogovarjajo o družbenih in političnih temah, in izmenjujejo izkušnje. Med tem se tudi spoprijateljijo, kar je v bistvu cilj projekta - najstniki se med seboj spoznajo in ugotovijo, da tisti "drugi", ''sovražnik'', kot ga kličejo po televiziji in v časopisih, v bistvu ni nič drugačen, da je samo zmeden najstnik, z enakimi težavami, enakimi vprašanji in z enakimi željami po življenju v miru. Najstniki na delavnicah o svojih pogovorih pišejo članke ali pisma svojim prijateljem iz druge etnične skupine. Ti članki in pisma so na koncu objavljeni v obeh jezikih, arabščini in hebrejščini, reviji Windows, ki jo delijo v osnovnih in srednjih šolah. Na ta način tudi drugi otroci in najstniki, ne le tisti neposredno udeleženi v delavnicah, spoznajo drugo stran zgodbe in vidijo da je prijateljstvo z "drugo" stranjo možno.


Drugi projekt organizacije Windows je skrb za skupnost v kateri živijo udeleženci njihovih delavnic. Želijo, da se skupnosti v Tel Avivu, Jaffi, Betlehemu, Tul Karemu in Jeninu povežejo, da postanejo bolj enotne, zato prirejajo predavanja in predvajajo filme. Na te dogodke pridejo starejši člani skupnosti, starši, tete in strici otrok, ki sodelujejo pri delavnicah. Kasneje se tudi oni sestanejo z drugimi skupinami in tako skupaj gradijo most razumevanja. Windows v svojem centru v Tel Avivu prav tako zbira humanitarno pomoč, ki jo nato razdeli med pomoči potrebne v begunskih centrih na Zahodnem bregu.

Moje delo tukaj je zelo zanimivo, zaenkrat pomagam v centru v Tel Avivu, kjer pripravljamo delavnice, organiziramo humanitarno pomoč in gostimo srečanja judovske skupine mladih novinarjev. Konec tedna odhajam na skupno izraelsko-palestinsko delovno akcijo, kjer bomo urejali nov center za aktivnosti lokalne skupnosti, naslednji teden pa se bo začel z dostavo humanitarne pomoči v begunsko taborišče v Betlehemu.

Špela Gašparič

Monday 5 October 2009

19034890

We need a bill written for Pekarna for every single thing we buy as volunteers from part of our money that we get from Europe. I call this beaurocracy. I didn't know this part of Slovenia.
And our organization can't just hand us the money in cash - from hand to hand. We need bank accounts.Interesting. And bit bothering. But.. whatever.

And on Sunday, we went to Maribor (flea) market. I have never seen so much junk on one place. Lot of food, textile, some interesting crap and some totally useless junk. I guess people are able to sell (and buy?) everything.
But we have seen some really interesting nazi stuff. Paul was interested in Hitler vinyl. But when he heard the price, he ceased to be interested. He is not keen fan of nazi collections.
But he bought some mushrooms. They were good.
I didn't buy anything.
I was just staring at things.

Saturday 3 October 2009

We are here

Dušan in Paul. Mi sme tukaj... is that correct?

Paul arrived on Monday, Dušan on Thursday. We have entered our new living space and started to settle in. We accept any kind of (friendly) visits on Ljubljanska 19A, second floor, flat number 9. In case you have some old stereo system (speakers, amplificator, gramophone) that you don't need, we would use one. 

We are looking around Pekarna and Maribor, talking about our ideas what we can do here, how we can interact with people, environment and so on. So we hope we will be usefull here for you, people in this space. It will be nine months of mutual learning and teaching, so see you around.

Paul & Dušan